Da je treba žrtve vojnega in povojnega nasilja dostojno pokopati in primerno urediti prikrita množična grobišča – v Sloveniji jih je evidentiranih in deloma potrjenih okoli 600 – se glavne politične sile v državi načelno strinjajo. Skrb za pietetni pokop pomorjenih so stranke vključile tudi v osnutek koalicijske pogodbe, v katerem izrecno piše, da »moramo najprej zaceliti rano, ki že več desetletij bremeni slovensko družbo – dostojno moramo pokopati vse mrtve«. Ta zaveza je v pogodbo prišla na zahtevo tedaj še možne koalicijske partnerice NSi, v kateri so že pred volitvami pripravili osnutek zakona o dostojnem pokopu žrtev vojnega in povojnega nasilja. Prvi odzivi na osnutek zakona kažejo, da bo zelo verjetno šlo na nož.
Kaj prinaša zakon
Z zakonom naj bi uredili postopek »dokončnega pietetnega pokopa vseh žrtev vojnega in povojnega nasilja« ter varovanje vojnih grobišč. Ta so razdelili v tri kategorije. Vojaška grobišča so grobišča vojaških oseb, na katerih bo pisalo »padli v vojni«. Grobišča žrtev vojne so tista, ki se nanašajo na med vojno umrle ali usmrčene civiliste, zaradi vojnih dogodkov, na njih pa bo pisalo »umrli kot žrtve vojne«. Za prikrita grobišča žrtev revolucije pa bodo šteli grobišča tistih, ki so bili (zunaj)sodno usmrčeni »v nasprotju z načeli in pravili pravne države«. Na teh grobiščih bo pisalo »žrtve vojnega in revolucionarnega nasilja«. V Ljubljani naj bi (tudi) po tem zakonu postavili skupen spomenik vsem žrtvam vojn, posvetilni napis pa naj bi vseboval Župančičev verz Domovina je ena, nam vsem dodeljena in eno življenje in ena smrt.
Za varstvo grobišč, ki so lahko »pokopališča, grobišča, grobnice, kostnice ali posamični grobovi«, naj bi skrbelo za to pristojno ministrstvo. Kot »varstvo« grobišč zakon razume evidentiranje grobišč ter njihovo upravljanje in urejanje. Predvideva vodenje registra o evidentiranih zemljiščih, v katerih so grobišča, določanje lege teh zemljišč (vključno s parcelacijo) in pripravo predpisov, s katerimi bi območja z evidentiranimi grobišči razglasili za zavarovana območja. Zakon pri tem ne loči med evidentiranimi in potrjenimi grobišči. Finančna sredstva za vzdrževanje grobišč bi zagotovila predvsem država, ustanovili pa naj bi tudi poseben sklad za zbiranje donacij fizičnih in pravnih oseb.
Nasprotovanj bodo verjetno deležna tudi določila, po katerih mora policija dela na gradbiščih po prijavi najdišča posmrtnih ostankov nemudoma ustaviti. Ob domnevi, da gre za pripadnike tuje vojske, je treba obvestiti tudi tujo državo in ji dovoliti prekop. Težko bo uresničiti tudi člen, po katerem mora ministrstvo posmrtne ostanke identificirati v enem letu. Ni jasno, v katerih primerih se opravlja identifikacija (s pomočjo primerjave DNK) in kdo drage preiskave plača. Marsikoga bo tudi zmotilo, da morajo lastniki zemljišč obvezno dopustiti potrebne posege za zavarovanje grobišč.
Turnšek: Revolucije ni bilo
Naši sogovorniki so bili do osnutka zelo skeptični. Kriminalist Pavel Jamnik, ki povojne poboje raziskuje že dve desetletji, ga je kot član pristojne vladne komisije ocenil kot metodološko spornega. »Avtorji zakona so nedvomno imeli dober namen, žal se niso pozanimali, katera vprašanja smo v komisiji po večletnih razpravah metodološko že rešili,« meni Jamnik. Predlagani napisi za različne kategorije grobišč bodo po njegovem mnenju povzročili le zmešnjavo in spore. Ne bo na primer jasno, kam uvrstiti določeno žrtev. Po njegovem mnenju so sporni tudi členi, po katerih je treba gradnjo v primeru odkritja posmrtnih ostankov žrtev takoj ustaviti, saj bi to lahko povzročilo ogromne stroške.
Zakon izrecno prepoveduje besedila ali simbole, ki bi slavili pripadnost ali sodelovanje z okupatorjem, za vse tiste, ki bi se v medijih »sovražno, nestrpno ali žaljivo« izražali o žrtvah vojnega in povojnega nasilja, pa predpisuje visoko denarno kazen (najmanj 10.000 evrov). Ta člen je po Jamnikovem mnenju povsem nesprejemljiv. »Sproži lahko pravo vojno. Ljudje bodo prijavljali drug drugega...«
Predsedniku Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije Titu Turnšku se zdi zakon nepotreben. Po njegovem bi zadoščalo, če bi država dopolnila obstoječo zakonodajo ter postavila skupni spomenik vsem žrtvam vojn in kostnico, kot ji je že naložil državni zbor. »Mrtve je treba dostojno pokopati, vendar iz tega ni treba delati politike in spektakla,« pripominja predsednik ZZB. Kot enega od nesprejemljivih političnih elementov izpostavlja uvrstitev grobišč žrtev revolucije med vojna grobišča. »Revolucije pri nas ni bilo, bila je vojna, tudi z domobranci in belo gardo, ki so se bojevali v sklopu okupatorjevih sil,« vztraja Turnšek. Dr. Spomenka Hribar pa prav nasprotno meni, da so ključne zakonske rešitve primerne, predvsem pa niso sektaške: »Zakon je pieteten do vseh žrtev, kar odslikavajo tudi napisi, vključno z izbranim Župančičevim verzom.«
V NSi poudarjajo, da je bil prvi odziv Cerarjeve stranke na njihov osnutek pozitiven, v SMC nam sogovornika še iščejo.
