To sanjsko moštvo (Janković, Popovič, Kangler, Šrot, Kastelic, Bogataj, Pukšič, Zanoškar, Kramar, Švagan, Kontič, Čelan…), oplemeniteno z novimi modeli tipa Mišič – in ja, res gre za moštvo, za moške, saj na lokalni ravni vlada tudi brezkvotni fevdalni patriarhat – premore vse, kar si lahko zamislimo: osumljence, ovadence, obtožence, zlorabljalce položajev, obsojence, trenutno neobsojene, ker pritožbe še niso rešene, take, katerih grehi so bili iz registra že izbrisani in jih ne smemo več omenjati, in take, ki so propadli na državnih volitvah, pa so se slasti moči in denarja tako navadili, da brez ne morejo več, takšni, ki so malo vedrili drugje, tako da so njihove županske miškulance potonile v pozabo in se zdaj znova prepoznavajo kot rešitelji svojega kraja…
To stanje zahteva urgenten in skrajno resen politični razmislek (ki naj mu sledi takojšnje zakonodajno ukrepanje) o tistem, kar je nekoč Državljanska lista že predlagala pod fantastičnim imenom Mister Muscolo in se je na koncu, tako tipično za mišičnjake, po zaslugi poslancev, vlade in zakonodajno-pravne službe sfižilo v popolni kastrat: prepoved kandidature na poslanska, županska in funkcionarska mesta za obtožene in obsojene, omejitev števila županskih mandatov in možnost njihovega referendumskega odpoklica ter razpustitve občinskih svetov.
Župani so, vsaj na glas, nasprotovali predvsem omejitvi mandatov. Bojan Šrot Celjski je denimo trdil, da se v enem mandatu komaj naučiš, kaj je županska funkcija, Franc Kramar Bohinjski pa, da je v enem mandatu komaj mogoče pripraviti dokumente za projekte.
To mnenje zakonodajalca, ki je mandat določil, postavlja v čudno luč: mar ni vedel, kaj je mogoče narediti v štirih letih? Ali pa ni vedel, kakšni bodo kandidati? Namreč takšni, ki o tem, kaj je županska funkcija, ne vedo nič, dokler ne sedejo na tron? In se potem štiri leta le učijo? Je zakonodajalec omogočil dobro župansko delo z jasnimi pravili (zakoni) in gladkim delovanjem državnih ustanov ali pa država ne naredi svojega dela in jih pušča v nedorečenem, v katerem je mogoče tako tavati v megli kot ribariti v kalnem? Štiri leta prekladati dokumente, iti na roko temu in onemu vplivnemu krajanu, veliko bentiti čez Ljubljano, pred volitvami pa asfaltirati košček ceste in obljubiti, da bo v petem mandatu vse postorjeno?
Raziskave kažejo, da kratkost ali dolgost županovanja nima kakšnega posebnega vpliva na kakovost njihovih delovnih dosežkov. Načelno se je torej zaradi večje demokratične pretočnosti treba zavzemati za manj mandatov, čemur je naklonjena tudi večina državljanov. Res je, da omejevanja županskih mandatov v EU skorajda ni, toda tam ni niti unikatnega števila občin na število prebivalcev: te absurdne, te neverjetne množice proračunskih parazitkov v obliki županov, svetnikov, tajnic in fikusov, ki jih strankarska politika nujno potrebuje, da bi nagradila vse »svoje«. Stvar je torej treba prijeti tudi z druge strani: z zmanjšanjem števila občin. Prav te so namreč humus za neštete kralje na Betajnovi, za neštete peteline, ki, takoj ko se dvignejo na kupček, v sebi začutijo klic vladarja »for ever«. Za njihovo legitimnost zadoščajo trije krajani, ki jim ploskajo, ker so dobili občinski biznis, trije, ki doma fatalistično skomigujejo z rameni (ja, prej cesar, potem cesar, zdaj pa spet cesar), dva pa bi znorela, a ne moreta nič. Tako torej osmerice po deželici proizvajajo neštete kraljiče, ki desetletja vedrijo in oblačijo lokalno nebo in dajejo ton državnemu svetu in vsej državi.
Neomejenost števila mandatov pa povzroča tudi nenavaden fatalistični učinek na nabor kandidatov, ki ga najbolje demonstrira največja občina, Ljubljana. Janković, obremenjen s tolikimi sumi in obtožbami ter s takšno politično destruktivnostjo, kot jo je izkazal ob zrušitvi vlade, po nobenem zdravem političnem standardu ne bi smel kandidirati, kaj šele zmagati, in to z Listo ZJ, ki ima verjetno ravno še toliko članov, kolikor je sedežev v mestnem svetu. A njegova samopromocijska utvara, da je nepremagljiv, očitno učinkuje na protikandidate, ki se zdijo, kot bi ušli iz kakšnega stripa: »talent« z zakonskimi težavami Damjan Damjanovič, ljubitelj orožja Zmago Jelinčič, večni neizvoljenec Miha Jazbinšek in – bogec pomagaj, ženska kandidatka – podjetnica Martina Valenčič, lik z erotičnega koledarja. Res se zdi, kot bi kandidirali le zato, da bi Janković izpadel normalen, spodoben, sposoben, sprejemljiv kandidat. Kot bi jih on najel za afne guncat.
Vprašanje je torej: ali se bosta nova vlada in novi parlament končno spopadla s to krjavelizacijo lokalne politike? Se zavedata, da so prav pravila glede tega, kdo sme kandidirati, skupaj z reformo občin eden izmed osnovnih pogojev za zamejitev korupcije?
