Ležalnik je stal pri ležalniku, na njih so počivali turisti. Razporejeni so bili na več kilometrov dolgi peščeni plaži, za njo so grozili pogledi visokih in brezobličnih stavb, v katerih so hoteli in restavracije. To je bil utrinek betonskega turizma, viden s ploščadi v delu Las Palmasa z imenom Santa Catalina. Ko se pogled obrne v drugo smer, se usmeri v penasto morje, ki se zaletava v skale vulkanskega izvora, na njih pa v ribiče, ki lenobno molijo palice v vodo. To je eden od kontrastov, ki ga tujec kaj hitro opazi v največjem mestu otoka Gran Canaria. Na eni strani je mogoče videti neokrnjeno, pristno življenje, na drugi množični turizem. Slednjega je več. Če želite najti nekaj resničnega, je treba biti malo bolj pozoren in pobrskati po mestu.
Pristnost je bilo mogoče prepoznati, ko so starejši gospodje sedeli ob cesti in igrali. Karte, šah in prišleku še nekatere nepoznane igre. »To je značilno za Las Palmas. Sedimo v parkih in igramo,« je dejal najbolj zgovoren med druščino, 70-letni Jose, in pojasnil, da čas preganjajo na večjem pločniku, ker njihov priljubljeni park prenavljajo. Dodal je, da je nekoč z njimi igral šah sam Anatolij Karpov. »Tu je bil na počitnicah. Ko je videl, da ljudje igrajo šah, jih je opazoval, nato pa igral z njimi,« je dejal. Sedeli so le nekaj deset metrov od navijaškega parka, kjer so nekoliko mlajši od njih igrali košarko (na istem mestu se danes obeta tudi srdit boj na tekmi med novinarji in organizatorji svetovnega prvenstva) in se preizkušali v raznih igrah s košarkarsko žogo, medtem ko so stoli, veliko platno in obilo alkoholne pijače ob točilnih pultih čakali na prihod navijačev. Prednjačijo Litovci in Slovenci, ki imajo tudi poseben navijaški bar, v katerem so jih po včerajšnji tekmi z Mehiko obiskali reprezentanti. Čeprav skupina D svetovnega prvenstva ni atraktivna, je ljudi v dvorani precej. Na tekmi med Slovenijo in Avstralijo jih je bilo 5900. Poleg klasičnih navijaških vložkov za zabavo skrbijo tolkalci, ki iz bobnov izvabljajo poseben, tudi predirljiv zvok. Ravno ob taktih batacude, ki bi jo še najlažje opisali, če bi dejali, da je to nekaj podobnega kot samba, se noge začnejo zibati in hitreje premikati, telesa pa se razgrejejo. To brazilsko zvrst glasbe igrajo člani skupine Retumbaya. So z Gran Canarie. Igrajo tudi pred dvorano, da se navijači ogrejejo, januarja so aktivni na karnevalu v Las Palmasu, ki je eden najbolj znanih v Španiji. Kdor zasliši bobnenje in zagleda živo rumene majice, ve, da se začenja zabava. In te je med navijači precej. Vzdušje sicer ni niti približno takšno kot, na primer, na svetovnem prvenstvu v nogometu, a je tudi pred Gran Canaria Arena mogoče videti, kako se mešajo zabave šestih držav, kultur, pri čemer je zanimivo spremljati različne navade, od pisanih Mehičanov s sombrerom na glavi do Avstralke s kengurujem v roki ter Slovencev in Litovcev, ki imajo vsi na sebi majice zelene barve, le odtenek je drugačen. Še posebno veselo je bilo včeraj, ko sta se pred tekmo družila mehiška odprtost in slovensko veseljaštvo. Pesem, številne fotografije in nasmejani obrazi so čakali na začetek tekme. »Slovenija mi je všeč, le ljudje so malo premalo odprti. Bila sem že pri vas. Bomo videli, kdo bo zmagal. Imamo dobro košarkarsko ekipo, celo boljšo kot nogometno,« je med druženjem s slovenskimi navijači dejala ena od mehiških navijačic.
Navijaški utrip je kar simpatičen. Za to znajo poskrbeti tudi prebivalci otoka, na katerem je bil rojen filmski igralec Javier Bardem. Šport je globoko zakoreninjen v njihovi zavesti. Spoznajo se na košarko in nogomet, ki sta tudi na tem otoku, približno 200 kilometrov oddaljenem od celinske Afrike, najbolj priljubljena športa. Zato ni bilo nenavadno, da je eden od tistih, ki so igrali karte in govorili o Karpovu, izstrelil, da imamo v slovenski reprezentanci brata, ki sta zelo vešča košarkarske igre. Priletni Jose je medtem prikimaval in začel razlagati o tem, kakšen odnos do športa ima sam. Rekel je, da je bil boksar, igral je tudi rokomet. Sledi tukajšnji košarkarski ekipi, ki igra v prvi španski ligi. Zvenelo je kot povprečna pripovedi nekoga, ki so mu pri srcu klubi iz domačega mesta. A nadaljevanje je bilo drugačno. »Toda na nogometni stadion ne hodim že od leta 1975,« je dejal s cigaretnim glasom. Nenavadno. Zakaj? »Tistega leta smo proti madridskemu Realu vodili 3:0, na koncu pa izgubili 3:4. Tekma je odločala o naslovu prvaka, naš predsednik pa je bil madridist. Po tekmi sem bil eden tistih, ki so stekli na igrišče, in so me priprli.« Letnica je bila preveč sumljiva, da se človek ne bi vprašal, kaj je bilo v ozadju. General Franco je umrl, oblast se je menjala, naš sogovornik pa je frankist. Prešel je na temo, ki je med starejšim prebivalstvom podobno kot v Sloveniji druga svetovna vojna še vedno predmet sporov. »Ko je bil Franco še živ, smo imeli dovolj služb, zdaj jih nimamo. Takrat si šel v zapor, če si ukradel vrečo krompirja, zdaj si žepe polnijo z milijoni,« je dejal in v tem kontekstu omenil Inakija Urdargarina, vojvodo Palme de Mallorce. Nekdanji rokometaš Barcelone in mož princese Cristine je vpleten v enega večjih korupcijskih škandalov. Sicer pa se nad enim ekonomskim parametrom ne more pritoževati. Ker so davki na Kanarskih otokih bistveno nižji kot v drugih delih Španije, so cene nizke. Malo pivo v baru stane 1,8 evra, liter bencina 1,1 evra.
Ko se je jeza nad dominantno elito polegla, je Jose nadaljeval pogovor o športu in življenju na Kanarskih otokih. Gran Canaria je otok ribičev in mornarjev, tudi Jose je bil mornar. Dolga leta je jadral po različnih morjih. Prikimal je, da velja stereotip o mornarjih in njihovem radoživem življenju. Vsaj v njegovem primeru. »Imam štiri otroke s tremi različnimi ženskami,« je dejal, preden ga je spet odneslo k športu. »Avstralijo boste zagotovo premagali, a prvaki ne boste. Prvak bo Španija,« je modroval in poudaril, da ga na nogometnem stadionu, ta je od dvorane oddaljen le nekaj metrov, ni bilo niti letos, ko se je v zadnjem krogu španske lige dogodilo nekaj zelo neobičajnega, konec pa je bil klavrn za Las Palmas. Je pa nenavaden dogodek spremljal prek medijev in v njih je bilo veliko povedanega o tekmi, ki je šla z debelimi črkami v zgodovino, a tudi prelitimi z grenkobo. Las Palmas je na odločilni tekmi končnice v sodniškem podaljšku vodil z 1:0 proti Cordobi. Rezultat je otočane peljal v prvo ligo. Nekateri navijači so mislili, da je vse končano, zato so stekli na igrišče, da bi slavili. Toda tekme še ni bilo konec. Precej časa je minilo, preden so varnostniki navijače pregnali z igrišča, da bi nogometaši odigrali še minuto. Potem ko jim je le uspelo, je Cordoba v 93. minuti dosegla gol in se uvrstila v prvo ligo. Tisti dan je bil Atlantski ocean okoli Gran Canarie še bolj slan kot sicer, kajti solze so lile. Polzele so po licih enega od sogovornikov iz glasbene skupine Retumbaya, tudi po licih ostarelih mladeničev, ki kartajo ob cesti. K sreči se kaj podobnega v Las Palamsu ne more zgoditi med svetovnim prvenstvom.
