Gledališče kamišibaj izvira z Japonskega, kjer je bila to nekdaj zelo priljubljena oblika gledališča za otroke. Kami po japonsko pomeni papir, šibai pa gledališče oziroma dramo. Na Japonskem je v dvajsetih in tridesetih let prejšnjega stoletja izbruhnila velika gospodarska kriza in kdor koli se je takrat ukvarjal z gledališčem, ilustracijo in nastopanjem, je ostal brez službe. Ti ljudje so sestavili miniaturne lesene odre, jih dali na kolo in se odpeljali po vaseh in mestih. Tam so zbrali otroke, ki so prinesli s seboj nekaj drobiža in v zameno dobili mesto med občinstvom.
Tisti, ki je plačal več, je lahko sedel bliže odrčku, pripovedovalec pa je dal vsakemu otroku tudi kak bombonček ali doma pripravljen piškot. Ko se je oder odprl, je začel pripovedovalec ob pomoči ilustracij pripovedovati zgodbo, običajno polno skrivnostnih bitij, duhov in demonov, tik pred koncem pripovedi pa je oder spet zaprl in dejal: »Jutri spet pridem in vam povem, kako se konča.« Tako si je zagotovil gledalce in zaslužek tudi za naslednji dan.
Pregristi se je treba v zgodbo
Od tega, ali pripovedovalec predstavo osnuje bolj na sliki ali bolj na pripovedovanju, je odvisno število ilustracij, ki morajo čim bolj domiselno prikazati najpomembnejše in najzanimivejše dele zgodbe. Japonski kamišibaj običajno vsebuje od 12 do 16 slik, vendar ta številka ni zavezujoča, pojasnjuje Igor Cvetko, ustanovitelj lutkovnega gledališča Zapik, ki je prvo gledališko predstavo po vzoru kamišibaja odigral na lanskem festivalu Pravljice danes v Ljubljani.
»Moj kamišibaj O lisici in treščici ima 32 slik in traja petnajst minut. V projektu Globalna lutka, kjer v Sloveniji živeči imigranti predstavljajo pripovedi z vsega sveta, je neko dekle v kamišibaj s 30 slikami predelalo mladinski roman Polonce Kovač,« pojasnjuje Cvetko. Njegova zdaj triletna vnukinja je za svoj prvi kamišibaj porabila samo štiri slike. Meja in pravil torej ni, pomembno je predvsem, da vsak ustvarjalec v slikah učinkovito predstavi zgodbo. »Pregristi se moraš skozi dramaturško analizo,« pravi Cvetko. Zelo pomembno je, kaj je na ilustracijah in kako so narisane, saj se morajo te zliti z besedilom in ustvariti nerazdružljivo celoto in pritegniti k sodelovanju tudi gledalce.
Energija neposrednega stika
Nekaj malega je v tem tudi znanja filmske režije, meni Cvetko, saj je treba vedeti, kdaj je najprimerneje na ilustracijo postaviti samo eno pomembno podrobnost, spet kdaj drugič narisati široko panoramo celotnega dogajalnega prostora. Vedno pa velja pravilo, da so preproste podobe najbolj učinkovite, tudi če so to zgolj črno-bele črtne risbe. »Na otroških delavnicah pogosto uporabim preprost primer, kako mora delovati kamišibaj. Izberem otroško pesmico Kuža pazi in za vsako vrstico narišem po eno sličico. Prva pravi 'kuža pazi', druga 'z repkom miga', tretja 'vstane', 'leže' je četrta in s 'tačko da' zaključim. V petih slikah tako dobim pesmico, ki jo lahko pove čisto vsak otrok in zraven še razloži, kaj je narisal.«
Glavni značilnosti kamišibaja sta njegova majhnost in intimnost. Okoli miniaturnega lesenega odra se lahko nagnete največ nekaj deset ljudi, da še dobro slišijo pripovedovalca in vidijo ilustracije. »Ko smo avgusta lani v Piranu prvič izvedli festival kamišibaja, je vsak večer na predstave na Židovskem trgu prišlo več kot osemdeset ljudi! Seveda nekateri niso mogli dobro videti sličic in mnogi ameriški turisti niso razumeli niti besedice, vendar so bili kljub tem navdušeni nad energijo, ki se je spletla med pripovedovalcem in občinstvom.«
Kljub temu da Cvetko z ženo Jeleno Sitar predstave kamišibaja redno izvaja tudi na odru lutkovnega gledališča Zapik, meni, da je to tehnika, ki najbolje zaživi na prostem. »Kamišibaj je bil rojen kot ulična predstava, kjer lahko pride do neposrednega stika med pripovedovalcem, ki sproti ustvarja predstavo, in publiko, ki mu to energijo vrača.« Če pa to gledališko obliko že zapremo v gledališče, moramo tudi tam ustvariti podobne razmere in otroke med predstavo povabiti na oder, jih posesti okoli pripovedovalca ter jim dovoliti, da soustvarjajo predstavo, dodaja Cvetko.
V Evropi vse bolj priljubljen
Za vse tiste, ki trdijo, da nikakor ne znajo risati, lepiti kolažev ali se drugače likovno izražati, tudi na evropskem trgu obstajajo že vnaprej pripravljeni kamišibaji. Komplete risb zanj ponujajo založbe v Nemčiji in Franciji, v nekaterih izvedbah pa imajo ilustracije na hrbtni strani celo že zapisano besedilo, ki ga pripovedovalec med predstavo lahko tudi preprosto prebere, če želi. »To je uporabno predvsem takrat, ko gre za zelo arhaično besedilo v zapletenem jeziku, ki ga ni mogoče prosto poustvariti in obenem ohraniti njegove vrednosti.« Seveda pa je pomembno, da pripovedovalec kljub branju ves čas vzdržuje očesni stik z občinstvom in ohranja komunikacijo z njimi. Kajti kamišibaj oživi in obstaja samo skupaj z občinstvom.
Na Japonskem je kamišibaj že davno izgubil svojo popularnost, pravi Cvetko. »Skoraj ga nisem mogel najti v njihovih trgovinah, uspelo mi je šele na otoku Hokaido. Predstave je mogoče videti le še enkrat na teden v muzeju v Kjotu in na nekaj redkih krajih v Tokiu.« V Evropi se dogaja ravno nasprotno: zelo priljubljen je v Italiji, Nemčiji, tudi Veliki Britaniji... Pomembno središče kamišibaja je tudi Južna Amerika.
Tudi pri nas s pomočjo rednih raziskovalnih srečanj zanimanje za kamišibaj močno raste. »Kjer koli se kdo navduši nad kamišibajem, ga povabimo k delu in postane naše malo žarišče v tisti regiji. Imamo jih v Kranju, Novem mestu, Mariboru, Ljubljani in Piranu, kjer učitelji, lutkarji in ilustratorji širijo dobro besedo o njem. Uporabljajo ga v šolah, kjer je idealen za učenje nastopanja, pa tudi za animacijo otrok v bolnišnicah. S festivalom in raziskovalnimi srečanji poskušamo gledališče kamišibaj delno tudi profesionalizirati in skrbeti za njegovo kvaliteto. Seveda pa se veselimo trenutka, ko bo nekdo nekje na ulici razprl oder in odigral predstavo za otroke, kot so včasih počeli na Japonskem. Želimo si, da kamišibaj v Sloveniji postane gibanje.«
