Argument, ki smo ga v zadnjih tednih slišali, je, da so višje plače (ki bi jih menedžerji menda radi dali mladim inženirjem) nesorazmerno bolj obremenjene z davki in prispevki kot nižje. Dve tretjini morebitne povišice bi požrla država. Zato naj bi mladi strokovnjaki bežali in bodo še naprej bežali v tujino. Ob tem nihče ne črhne, da večina mladih ne odhaja v tujino zaradi prenizkih plač, ampak zato, ker doma ne pridejo do nikakršne plače. Vsekakor nas skušajo prepričati, da so za to veliko obremenitev višjih plač krive socialne dajatve, torej prispevki za zdravstveno, pokojninsko in socialno zavarovanje, saj predlagajo, da jih od določene višine plače navzgor ne bi več plačevali.
To je bistvo socialne kapice (ki bi se morala pravzaprav imenovati nesocialna). Ampak glej ga zlomka: odtegljaj pri plači za socialne prispevke, ki ga plačujejo delojemalci (22 odstotkov) in delodajalci (16 odstotkov), je enak ne glede na višino plače. Če bi od določene plače navzgor, na primer od 3000 evrov bruto, vse prispevke ukinili, bi pri plači 8000 evrov država namesto 38 odtegnila le še 14 odstotkov.
Zakaj torej obremenitev plač z njihovo višino narašča? Zato, ker država pri vsaki plači odteguje tudi akontacijo dohodnine. Ta je edini davek, ki z višino dohodka narašča in je pri nekom, ki v vsem letu zasluži manj kot 8000 evrov neto, 16 odstotkov, pri zaslužku nad 19.000 pa skoči že v najvišji razred na 42 odstotkov. Vendar pozor: to je davek na dohodek, ki ga mora plačati državljan, in delodajalec to samo počne v njegovem imenu. Za boljši kozmetični učinek bi delodajalci plačevanje akontacije lahko prepustili vsakemu zaposlenemu posebej in plača, ki bi jo ti prejeli, bi se zdela znatno višja – vse dokler ne bi plačali dohodnine.
Socialni prispevki torej nikakor niso krivi, da je neto plača našega inženirja znatno nižja od neto plače inženirja v Avstriji, bruto plači pa sta primerljivi. Kdor trosi te polresnice, bi moral navesti, ali tudi v Avstriji akontacijo dohodnine odtegujejo pri plači. Če že, je treba odpreti razpravo o najvišjem dohodninskem razredu 42 odstotkov, ki pokriva prevelik razpon dohodkov – vse od plač »mladih inženirjev« do najvišjih plač direktorjev javnih in zasebnih podjetij in bank. Če bi ga razdelili vsaj v dva razreda, bi res lahko izboljšali plače mlajšim strokovnjakom. Ampak to zagovornikom socialne kapice ne pade na misel: v takem primeru sami ne bi pridobili ničesar.
Naskok na socialne prispevke je eden najhujših napadov na solidarnost in socialno državo doslej – primerljiv s tistim, ko so pred nekaj leti poskušali uvesti enotno davčno stopnjo. Socialni prispevki so namreč namenski davki, na primer za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, in njihovo zmanjšanje bi pomenilo manj denarja za zdravstveno varstvo in pokojnine, ne pa na primer za druge dejavnosti države. Dvesto ali tudi več milijonov. Seveda nobeden od teh dveh sistemov, ki že sedaj le pogojno držita glavo nad vodo, tega ne bi zdržal. Prilagoditev zmanjšanemu prilivu sredstev z zmanjšanjem pokojnin, ki so pri veliki večini državljanov že sedaj nizke, je politično nevzdržna, zmanjšanje zdravstvenih pravic prav tako. Treba bi bilo torej poiskati nadomestni denar. Edina možnost bi bila, da bi povečali socialne prispevke pod kapico ali da bi uvedli nove dajatve; v vseh teh primerih bi se boljše plače zgornje tretjine ali četrtine ali samo desetine državljanov (odvisno od tega, kje bi bila kapica postavljena) prevedle v znižanje dohodkov preostalih državljanov. Torej revnejših. Prelaganje denarja na socialni lestvici iz spodnjega v zgornji žep.
Koliko bi se v resnici povečala plača mladih strokovnjakov? Koliko mladih inženirjev pa ima plačo 3000 evrov, pri kateri naj bi začela učinkovati kapica? Pa tudi tisti, ki jo imajo, ne bi pridobili ničesar; nekaj bi pridobili šele, ko bi se jim plača povečala nad to mejo. Za vsakega dodatnega tisočaka za kakih sto evrov, saj je treba upoštevati, da bi od večje plače plačevali tudi višjo dohodnino. Ali bi to dobre strokovnjake prepričalo, da ne bi odhajali v tujino? In sploh: ta ukrep bi veljal za vse, tudi za povprečne in podpovprečne strokovnjake. Dobre posameznike lahko zadržimo samo tako, da vsakemu posebej ponudimo primerno plačilo za njegovo delo.
Trditev delodajalcev in neoliberalnih politikov, da jim gre za mlade strokovnjake, je tako iz trte izvit, da se lahko vprašamo samo, ali so tako maloumni ali pa se zanašajo na to, da smo tako zabiti mi, državljani. Kdo bo v resnici pridobil s socialno kapico? Med posamezniki samo tisti z najvišjimi plačami, ki bi pridobili od več sto do več tisoč evrov na mesec. Prehodno bi pridobili tudi delodajalci zaradi znižanja stroškov dela, vendar bi povečane davčne obremenitve drugih zaposlenih ta učinek kmalu izničile, saj bi prišlo do neobvladljivih socialni pritiskov.
Socialni prispevki niso nikakršna kazen, nad katero bi smeli premožnejši upravičeno negodovati. So temelj solidarnosti, s katero država vsaj deloma blaži razlike, ki nastajajo zaradi krivičnega plačevanja dela; gre za vzvod, s katerim država zagotavlja vsaj elementarno socialno pravičnost: pravico do zdravja, do preživetja in do človeka vrednega življenja za vse. Če je kriza res tako velika in denarja res ni dovolj, potem bi morali pas zatisniti vsi državljani, in to bolj tisti, ki imajo več.
