Na Karpate!

14. 1. (2015)

Kakor pri prvi vožnji tako tudi sedaj smo imeli vsega dovolj. Le preveč smo se drenjali, drugače bi bilo dobro. Po polurni vožnji smo dospeli v Novi Sandec (Nowy Sacz, Poljska*), mesto, pri katerem so bili Rusi kaj dobro poraženi. Leži lepo v ravnini ob reki Dunajec, je tudi precej industrijsko, to pričajo mnogoštevilni tovarniški dimniki. Ob dveh smo odšli iz mesta. Proti večeru smo bili v Suchi (Sucha Beskidzka, Poljska), kjer se odcepi železnica proti Krakovu.

/…/

19. 1.

Navsezgodaj smo izstopili na enem kolodvoru blizu Körösmezoja (Jasinja, Ukrajina). O vsej tej vožnji ne morem dosti popisovati krajev, ker je bilo mraz, smo imeli vrata zaprta, včasih sem privzdignil okno, pa je takoj kdo zagodrnjal. Le to sem videl po kolodvorih vse polno nemških vlakov in vojakov, ki so šli v Galicijo. Odkorakali smo skozi Körösmeze v tri ure oddaljeno vas. Prispeli smo ob ½4 uri v vas, imena žal ne vem, in tam smo se naselili.

/…/

23. 1.

Proti jutru smo se odpravili naprej, in prišli smo do enega Jägerhausa (lovske koče), kjer je bila vojaška telefonska postaja. Po malem rostu smo odšli naprej in prispeli v precej veliko vas pred Königsfeldom (Ust-Chorna, Ukrajina). Tam smo ostali cel dan in tudi prenočili. Dobilo se je vse, celo dobrega belega kruha sem si nabavil, le drago je bilo. No, Jud ima že itak navado obirati, sedaj je imel pa še večjo priliko, posebno špiritove vodke so imeli dosti napravljene. K sreči so oficirji prepovedali kupovati žganja. Jaz sem se napil raje mleka, čeprav me je stal liter 70v. Proti večeru so pripeljali kakih 80 ruskih ujetnikov, kako so ti reveži slabo izgledali, to Vam ne morem povedati, videti jim je bilo, da se jim ni nič dobro godilo.

/…/

25. 1.

Zgodila se je nesreča, eden se je ustrelil radi neprevidnosti, na nekih malih sankah je bila nabasana puška, eden je nekaj iskal na sankah in prevračal tako dolgo, da se je puška sprožila in zadela enega v trebuh tako nesrečno, da je v par minutah bil mrtev. Popoldne smo ga z vso vojaško častjo pokopali.

26. 1.

Smo bili še vedno tam, sešel sem se s prijateljem Jurmanom ter mi je dal nekoliko čokolade. Proti večeru se vrne patrulja in naznani, da moramo zasesti oni visoki grič, sicer ga bo sovražnik.

27. 1.

Tako smo se odpravili naslednji dan proti gričem, pravim orjakom. Višina »Sibara« (Syvulya) je 1400 mtr visoka, in to smo vzeli mi za cilj. Odšli smo ob 2

h

h

28.1.

Sneg me je zamedel do vratu, samo malo glave je bilo videti. Hotel sem vstati, a nisem mogel, bil sem ves trd. Po dolgem trudu sem se komaj spravil na noge, poiskal svoje stvari globoko pod snegom, in grem k drugim, ki so že kopali strelne jarke iz snega, začel sem tudi jaz kopati in sem se tako malo ogrel. Proti večeru smo imeli že toliko napravljeno, da smo bili vsaj burji zavarovani. Toda to noč sem moral stati zopet na straži, tako da sem popolnoma ozebel, posebno v levo nogo, sploh čutil jo nisem več, in tudi zeblo me odslej ni nič vanjo, zato so bile posledice hujše.

/…/

31. 1.

/.../ Ko smo dospeli v malo večjo vas, mislili smo se v nji utaboriti, a ljudje so kazali v levi grič, rekoč »tam moskali« (slabšalni izraz za ruske vojake). Tedaj je po nam zavrelo. Kljub utrujenosti smo bili veseli, rekoč, sedaj je vendar prišel tisti čas, »ko se bomo«. Naprej, se je glasilo povelje, in odšli smo na neko višino levo nad vasjo. Rusi so nas mislili napasti zavratno, češ, šli bojo po cesti in mi jih bomo z brega. Zmotili so se, ta nakana se jim ni posrečila. Šli smo po bregu počasi in previdno naprej, kar pridemo do gostega smrečja, zasliši se prvi pok, nato je sledil drugi, kmalu pa se usuje krogel nad nas kakor toča. Vrgli smo se mahoma na tla, in vsak se je, kolikor mogel, zakril. Prvikrat sem slišal žvižg krogle okrog ušes. Tu sem opazil, kako visoko streljajo Rusi, če bi imeli pravi cilj, ne vem, kako bi bilo, tako pa danes v moji bližini nisem videl nobenega ranjenega. Pričelo se je to ob 10

20

1. 2.

V jutro so me zbudile granate, ki so jih začeli pošiljati moskali. Zopet se je začelo včerajšno nadaljevanje, le da so danes frčale vmes tudi granate in šrapneli. Jaz se en čas nisem dosti zmenil za vse to, zdelo se mi je, da mene itak ne more zadeti. Kar naenkrat prileti granata in se razleti ob drevesu, ki ga je podrla na tla, kmalu nato pa zastoka močno moj levi tovariš, bil je zadet v trebuh. Zvrnil se je vznak, in pomagal sem mu do bližnje smreke, kamor se je revež naslonil, prosil me je vode, a kje jo hočem vzeti, gotovo je bila oddaljena ½ ure in nihče ni smel prostora zapustiti. Nisem se mu nič več upal pogledati v bledi obraz. Kmalu so prišli sanitetski oddelek in so ga odnesli na obvezovališče. Tedaj sem videl, da se z mano lahko isto zgodi ali pa še kaj hujšega, pa kaj sem si hotel pomagati. Priporočil sem se nato Mariji, naj me ona varuje krogel, in ji obljubil, da ji poromam k Mariji v Einsiedeln (benediktinska opatija v Švici, romarska pot), če me krogla ne zadene. In res sem se vrnil brez krogle. Smrekca, katera me je zakrivala, je bila oklestena od krogel, prebila mi je krogla jed. skledico, a mene k sreči ni zadela.

Lačni smo bili, zato smo se veselila s prijateljem, ki je prišel zopet v mojo bližino, večera, kajti zvečer bodo prinesli menažo. V precej oddaljenem gozdu smo zaslišali rusko trobento, ki jih je klicala k »Vergaterung« (postrojitvi), in res je pokanje kar na mah ponehalo. Z desnega brega se je slišalo močno pokanje in takoj smo vedeli, da so jih naši Jägri (lovci, strelci) dobro napadli in tako morali bežati. O 10. uri ponoči smo dobili menažo in vsak nekoliko Zvibacka (prepečenca), prav dobro nam je to došlo.

2. 2.

V jutro okrog 9. ure je bilo tudi pri nas »Vergaterung«, in zbrali smo se, kar nas je še ostalo pri zdravju, kajti ranjenih je bilo 42 in nekaj mrtvih, kar pa ni veliko, kakor so švigale krogle. Odšli smo nato v vojno črto in tako šli kake pol ure, kar nas zopet nastrelijo. Z levega brega višje nad nam so močno streljali in zopet so se tam umaknili in bežali. Ležali smo tam v snegu do večera, ponoči pa odšli v vas k nekim hišam, kjer se je kuhalo. Tam smo večerjali in tudi prenočili.

3. 2.

Zjutraj smo bili zopet prosti sovražnika in smo odšli naprej v vas Dragonja. Dragonja je precej velika vas in ima eno veliko tovarno za leseno industrijo, ki pa je sedaj od krogel razpadla. Tudi električno razsvetljavo imajo po hišah, a sedaj so Rusi vse podrli, kar je bilo pripravnega, so vzeli s seboj, peči omare in mize so pa raztolkli. Za peči je bilo nam največ, kajti nismo se imeli kje greti. Tu smo morali stati ponoči zopet na straži. Ne vem, kaj so mislili Rusi, ravno ob polnoči so se približali k tovarni in so nas menda hoteli ujeti, a naša straža je hitro naznanila in hitro smo bili pripravljeni za napad. Začelo je pokati čuda, toda ko so Rusi videli, da čujemo, so zopet zbežali.

4. 2.

Šli smo malo iz vasi in se v rojni črti zakrili za cesto, ki je bila malo vzvišena in nam je dobro služila kot dekunga (kritje). Zvečer pa je prišlo povelje, da moramo zasesti eno uro oddaljeno vas desno od ceste. Pozno v noč smo prišli v vas, in ker ni bilo slutiti nič o sovražniku, smo se naselili v neki jako elegantni hiši. Prej je stanoval notri neki uradnik. Stara gospa nam je lepo pripravila prostor v kuhinji, za komandanta pa prav lepo sobo. Tu so imeli še včeraj rusi svojo telefonsko postajo in da so bili zelo odurni, vse so zahtevali od mene, je pravila gospa. Zvečer smo se imeli dobro, gospa nam je prinesla mleka, jajc, celo surovo maslo smo dobili. Kakor je bil večer prijeten, tako je bila huda noč, zame to usodna noč. Leva noga, na katero sem ozebel in jo nisem doslej nič čutil, se mi je v vroči kuhinji ogrela, in kakšne bolečine sem imel ponoči, tudi minute nisem zatisnil očesa. Čevlje bi si sezul, a to nam je bilo prepovedano, kajti če pride »alarm«, kdo nas bo čakal. Tudi to noč sem podčrtal v dnevniku.

5. 2.

Dolga je bila sicer noč, a jutro ni zaostalo. Komaj sem vstal, šel do vrat in tako na dvorišče. Ko so se drugi odpravili že naprej, sem se javil komandantu, zarenčal je nad mano, kaj pripovedujete to meni, pojdite na Marode vizit (v ambulanto). Tako sem odšel, stotnija naprej, a jaz pa nazaj. Do marode vizita, kakor se reče po vojaško, je bilo kakih 6km. Sneg je naletaval, nobenega človeka nisem videl, sam, popolnoma sam, a tega sem se bal, ako me bo zdravnik takega spodil nazaj. Kajti nisem si bil svest, se li na nogah kaj pozna ali nič. Šel sem počasi kakor polž, opiral sem se na puško in jedel kuhani krompir, ki ga mi je dala dobra gospa. Ko sem prilezel do prvih hiš, sem stopil v eno, da se malo ogrejem in odpočijem. Ko stopim notri, je bil en vojak od naše stotnije tam, bil je tudi ozeblen in ni mogel naprej. Dva druga vojaka, ki sta kuhala kavo notri, se mi je eden zdel znan, vprašal sem ga in mi je odgovoril, da se je v Št. Vidu učil mizarstva in da sva celo v obrtno šolo skup hodila. Rekel je, da bo poskrbel, da se bova s konjem peljala na obvezovališče. Zelo sem bil vesel tega. Rekel sem, morda pa ne bo hotel tega storiti. Mora, če ne, mu pokažem s puško, kako se cilja, pa bo takoj postal hvaležen. In res, kmalu je stala zunaj žival, tako izstradana, da sem komaj spoznal, da je konj. Dal sem kmetu 40v in oni ravno tako, usedla sva se na sani in odpeljala. Srečala sva enega vojaka, ki je bil ustreljen v roko, a je imel le malo ovito, rekel sem mu, naj se usede. Malo prostora smo imeli, a je že šlo, malo smo morali potrpeti eden z drugim. Ko se peljemo par km dalje, smo srečali enega, ki je bil ranjen v nogo, na vsacih deset korakov je počival. Ker na saneh za 4 osebe ni bilo prostora, je moral oni z ustreljeno roko dol, kajti on je lahko hodil, ta nam je celo povedal, da je bil tako neumen in se je sam ustrelil. Ko smo prišli že precej iz vasi, smo srečali reg. doktorja in voj. kurata, ki so se ravno selili naprej, ker se je rus daleč umaknil nazaj. Takoj je voznik obrnil in smo se peljali nazaj do vasi. Tam so kmalu poiskali primeren prostor za obvezovališče. Postlali so nam po tleh malo sena, zakurili, in smo posedli po koteh.

Poleg mene so prinesli sanitejci enega težko ranjenega, ki ga krogla zadela v trebuh. Kurat mu je podelil poslednje olje, kako je bilo z njim pozneje, ne vem, najbrž je izdihnil. Ko tako ležim na senu, sem zaspal. Zbudi me brat, ki me hitro vpraša, kaj mi je, ko sem mu povedal, me je vprašal, ali si močno ozebljen, a na to mu nisem vedel odgovoriti, kajti jaz še sam nisem nič pogledal. Ali ti nisem vedno pravil, da se tega najbolj varuj, zakaj nisi vzel večje čevlje, a sedaj je že, kar je. Ko je odvezal črevel in sezul nogavice, gorje, prsti so bili že črni na levi nogi, a desna le malo. Saj sem vedel, da boš prišel, vsak dan sem te pričakoval, je rekel, a da boš ravno radi ozebljine, tega si nisem mislil. Nato je prišel zdravnik vizitirat. Prišel je prvo k meni, ker sem imel odvito nogo, potipal me je za palce in vprašal, če kaj čutim, popolnoma nič, sem mu odgovoril, nato je napisal listek, s katerim se bom v drugi bolnici oglasil. Brat mi je lepo nogo ovil z vato in sem vse stvari odložil tam. Ob 11. uri so bile že sani pripravljene za odhod. Z bratom sva se poslovila, naročil mi je, naj doma vse lepo pozdravim, posebno gosp. Hlaške. Segla sva si v roke, voznik je pognal in kmalu nam je izginila vas izpred oči. Kake dve uri smo se vozili in dospeli v vas, kjer smo v prvič prišli z rusom skup, ustavili smo se pred enim poslopjem, kjer je bila prej šola. Tu je bilo že vse polno bolnih vojakov, eni so šli že nazaj v bojno črto, a drugi so čakali, da jih popeljejo na kolodvor, ki je bil štiri dni hoda oddaljen. Tam smo ostali črez noč in komaj sem dobil toliko prostora, da sem se ulegel.

/…/

12. 2. (Königsfeld)

Šele proti jutru so nam spravili skup vlak iz živinskih vagonov in ob 6

h

h

/…/

25. 2.

Končno se javi ob 10. uri neki madjar nemškega jezika zmožen, in rekel, da gre danes transport avstrijskih vojakov. Hitro smo se preskrbeli z obleko in se oblekli, le mojega perila nisem mogel dobiti. Ob dveh so prišli vozovi in so nas odpeljali na kolodvor. Kar jih je lahko sedelo, so šli v osebne vozove, a druge nas so položili na poljske nosilnice in nesli v sanitetske vozove vlaka. Mene so k sreči obesili pod strop, tako da sem imel linico pred seboj, to mi je ugajalo, da sem lahko ležal in gledal ven. Toda bolečine so že precej hudo nastopile in gorje mi je bilo, kadar sem moral na stran. Če sem bil pri miru, je bilo še, le premakniti nisem smel noge. Ob ¾5 smo se odpeljali iz Szatmar Nemeti. Kar se tiče sanitetskih vozov, moram izraziti svojo zadovoljnost, zjutraj smo dobili točno kavo ali čaj, opoldan goljaš in vino in zvečer zopet kavo, med tem pa tudi precej daril. Vprašal sem strežnika v našem vozu, kam nas peljejo, a to še sam ni vedel.

/…/

28. 2.

Naslednji dan dospeli smo ob 4

40

* Pojasnila v poševnem tisku v oklepaju so uredniška; pri poimenovanjih krajev je dodano današnje ime, če je bil zapis kraja spremenjen.