»Finalna tekma je bila zelo težka. Pogoji nam niso bili naklonjeni. Imela sem občutek, da mi je zmanjkalo izkušenj, ki so bile potrebne pri prilagajanju zaleta. Če je bila sreča v kvalifikacijah na moji strani, včeraj ni bila. Najpomembnejše je, da evropsko prvenstvo zapuščam z dvignjeno glavo,« je po včerajšnjem finalu povedala Nina Đorđevič.
Da se boste uvrstili v finale EP v skoku v daljino, ni pred prvenstvom omenjal nihče, tudi največji optimisti ne. Ste ga v najlepših sanjah pričakovali vsaj vi?Ustrezalo mi je, da se takšnih stvari ni napovedovalo niti omenjalo. Navsezadnje gre za tekmo, na kateri je treba pokazati vse svoje znanje. Kar zadeva mene osebno, sem seveda razmišljala o uvrstitvi v finale. V nasprotnem primeru sploh ne bi imelo smisla nastopiti. Ko razmišljaš o ciljih, si ne smeš postavljati omejitev.
Navzven ste sicer videti zadovoljni, medtem ko denimo po uvrstitvi v finale niste ravno skakali od navdušenja. Ali to pomeni, da ste tudi v osebnem življenju bolj zadržani?Bolj bi rekla, da sem realna. Seveda sem vesela in ponosna na to, kar sem dosegla v Zürichu. Vesela sem tudi, ker sem pridobila novo življenjsko in športno izkušnjo. Po kvalifikacijah sem se morala umiriti in se čim bolje pripraviti na finale, ki je sledil že naslednji dan. To ni preprosto. Če ima športnik več takšnih izkušenj, lahko posledično bolje napade tudi v finalu.
Se vam je ob uspešnih nastopih kdaj odvrtel film bližnje preteklosti, ki je bila v vašem primeru zelo pestra?Zgodba je dolga in o njej ste sicer tudi pisali. Ampak vseeno bi poudarila zelo težko stvar, ki smo jo doživeli kot družina. Ko je mož Alen še igral v Savdski Arabiji, sva s sinom Svitom odpotovala domov prej, kot smo imeli v načrtu. Glavni razlog je bil, da tam nisem imela pogojev za trening, kakršne bi si želela in ki bi mi omogočili napredek. Z drugimi besedami sem zaradi svojih ambicij vzela očetu sina. Zato sem toliko bolj vesela, da mi je uspel dober rezultat na veliki tekmi. Za Alena in Svita se bom borila še naprej.
Preberite še komentar »Matere« iz današnje tiskane izdaje..
Vaša športna pot po vrnitvi strmo napreduje. Kje so vaše meje?Konstantno dolgi skoki so res lepa popotnica za naprej. Želim si predvsem zdravja, saj bom lahko le v takšnem primeru napredovala. Psihološko bom morala ostati stabilna, saj si ne bom smela nalagati nepotrebnih pritiskov. Pri svojem delu moram še naprej uživati.
Kdo vas je v Zürichu vodil na trenerski tribuni?Kot veste, je moj trener Matija Šestak, ki tu ni član slovenske reprezentance. Zato se je Matija dogovoril z Goranom Obradovićem, ki je sicer trener srbske skakalke Ivane Španović. Z Matijo veliko sodelujeta, prejšnja leta pa smo bili tudi skupaj na pripravah.
Tudi v Sloveniji imamo strokovnjaka za skoke, ki je, odkar ste se poročili, celo vaš soimenjak. Gre za Srđana Đorđeviča. Niste z njim nikoli sodelovali?Na treningih doslej še nisva sodelovala. Matija in Goran pa sodelujeta že iz preteklosti, zato je bila logična izbira, da me je vodil srbski trener. Kar zadeva Srđana Đorđeviča, gre nedvomno za odličnega trenerja, s katerim pač ne sodelujeva. Ne bi imelo smisla eksperimentirati ravno na veliki tekmi.
