Slovenci v povprečju nismo pretirano srečni. To je pred nedavnim pokazala empirična analiza dejavnikov sreče v Sloveniji, katere rezultate so raziskovalci z ljubljanske ekonomske fakultete pred nedavnim predstavili na Statističnih dnevih. Povprečno občutje sreče sodelujočih v raziskavi je na lestvici od 1 (sploh niso srečni) do 10 (so popolnoma srečni) znašalo le 6,47; moški so se izkazali za nekoliko manj srečne od žensk. Podatki dokazujejo tudi, da sreča ni odvisna od razpoložljivega denarja: najbogatejši sodelujoči v raziskavi so namreč približno tako srečni v povprečju kot tisti, katerih neto mesečni dohodek gospodinjstva znaša od 1000 do 1999 evrov.
V ospredju nematerialne vrednote
Sicer pa so za srečo Slovencev pomembni predvsem zdravje, osebna svoboda, družina, ljubezen in čisto okolje. To so vrednote, ki jih, bolj kot denar, dober avtomobil in luksuzno prebivališče, cenijo ljudje, ki so se zavestno odločili »upočasniti svoje življenje« (angleško downshifting). Potem ko so bili sužnji službenih obveznosti, so se kljub splošni blaginji, uspešni karieri in ugledu v družbi odločili, da način življenja spremenijo. Začeli so živeti bolj uravnoteženo, zdravo in zadovoljno. Več časa posvečajo sebi, družini, skrbi za okolje, manj pa službi. Zato sicer manj zaslužijo, a ker se odrekajo potrošniškim navadam, tudi zapravijo manj. Večina se jih skuša umakniti iz mestnih središč v bolj umirjeno in skromnejše podeželje.
Kot ugotavljajo v globalnem združenju Počasno gibanje, v katerem si tovrstni ljudje izmenjujejo izkušnje, predloge in se srečujejo, ljudi k takšni spremembi privede bodisi dolgotrajno iskanje sreče in življenjskega smisla bodisi pomemben življenjski dogodek (resna bolezen, razpad zveze, poslovni propad ali smrt bližnjega).
Pobude tudi v Sloveniji
Skupna značilnost takšnih ljudi pa je, kot pravijo v združenju, da želijo življenje vzeti v svoje roke in prevzeti odgovornost zanj. Zato ni čudno, da svoje predloge, ki bi njim in drugim pri tem koristili, naslavljajo na odločevalce. Tako tudi med predlogi slovenski vladi na primer najdemo pobude za splošno skrajšanje delovnega časa. Ena med njimi predlaga 35-urni tedenski delavnik, pri čemer bi se delo, ki je na voljo, porazdelilo med več ljudi. Na vsakih sedem zaposlenih bi dobili eno dodatno delovno mesto, kar bi po mnenju pobudnikov močno zmanjšalo brezposelnost.
Potrebe po krajšem delovniku je že ob začetku krize napovedal dr. Slavko Gaber z ljubljanske pedagoške fakultete. »Ker bodo imeli starši zaradi tega več časa, bodo nase prevzeli tudi del vzgoje, ki jo zdaj opravlja šola,« je napovedal. Žal pa ravnatelji šol za zdaj še opažajo prav nasprotno: Ko se kriza poglablja, starši, ki še imajo službo, v njej preživijo vse več časa, da je ne bi izgubili, otroci pa vse dlje ostajajo v šoli.
