Pri njenem orisu se je treba ustaviti pri besedi, ki je nasprotje besedi eros, ki pooseblja princip združevanja – to nasprotje je tanatos, ki predstavlja ločitev in razosebljenje. Pomenski sklop tanatalna politika oblasti se posledično lahko razume tudi kot početje nadvladanja, ki utrjuje svoje gospostvo na zgolj in samo razgradnji. Osojnik posebej poudari oznako homo sacer, ki jo postavi nasproti polju, ki ga zavzema suveren gospodar s širjenjem svojega gospostva. V drugem poglavju, ki se ukvarja s križarskimi vojnami, je podano eno izmed pojasnil te oznake: »Homo sacer, ki pomeni simetričnega zrcalnega drugega suverena, /.../ saj je njegov brezimni (politični) alterego, torej ni žrtev, ampak gola stvar, telo, ki se ga ubije, nekaj, kar pomeni hrbtno stran konstitucije suverenosti, njeno ubijalsko bit.« Morda preveč strokovno opredelitev se lahko zvede na naslednji pomen: ko se oblast razraste, da ne ve več zase in svoj namen, pride do odsotnosti prisotnega. Opredeljeno še drugače: cilj ne samo posvečuje sredstvo, pač pa sploh nima več cilja. Večno širečo se suverenost Osojnik razgrne v prikazu nacističnih modelov popolnega uničenja; zadnja faza tanatičnega totalitarizma se imenuje totalna ekstaza smrti, zanjo pa je značilno, da se konča »s samouničevalno, suicidalno vojno, ki na koncu požre vse, tudi politično elito z vodjo vred«.
Zgodovinski prikaz uničenja »posvečenega človeka« se začne v antiki in konča v sedanjosti. V poglobljenem znanstvenem ukvarjanju s človeškim preseganjem v lastni konec se leskeče še mnogo temnega, a napotilo k prebiranju takšnih strani je utemeljeno z dejstvom, da se pred temo ali somrakom skriti ne da. Da pa mrak le ni premračen, poskrbi pisec, saj nedvoumno izpostavi vzporedno zgodovino, temelječo na človekovih pravicah. In kar je najpomembnejše: Osojnikove razprave imajo naboj bojujočega, saj pravice niso dane; poudari se dolžnost do boja za pravičnost kot tako.
