Naslednji članek iz Dnevnikovega arhiva je to razložil. »Za sindikate so povračila potnih stroškov socialni korektiv,« piše že v naslovu. Skratka, plače so (pre)nizke, zato je treba delavcem pomagati s plačilom stroškov za prevoz na delo. Za čuda se v članku s sindikalisti strinja tudi ekonomist. Vsi se tudi strinjajo, da so z zakonom predpisana nadomestila za prevoz na delovno mesto in domov slovenska posebnost. Malce nenavadno je sicer, da je tovrsten »socialni korektiv« v zakon zapisala država, ki bi rada pobirala dohodnino in socialne prispevke od vsakega zasluženega evra in menda še berači niso več varni pred sloganom »vsako delo šteje«. V praksi pa tako neobdavčeno izplačevanje dodatkov deluje povsem enako kot obrtnik, ki bo del cene zapisal na račun, preostalo pa mu boste odšteli na roko. Ja, temu se reče siva ekonomija.
Ali pa socialni korektiv. Nižjo plačo, kot imate (ali pa se vam tako zdi), višji korektiv rabite. Beri: dlje se morate voziti v službo. Tisti iznajdljivejši, ki se jim ne ljubi ravno veliko voziti, raje zamenjajo naslov stalnega bivališča. Če delajo v Novi Gorici, bodo pač stalno bivali v Lendavi. In bog ne daj, da bi kakšni tajkuni ali tuji neoliberalni kapitalisti trdili, da stanujejo čez cesto. Saj imamo vendar pravno državo in tudi sodišče pošilja pošto na naslov stalnega bivališča, ne pa nekam, kjer morda, po mnenju nekaterih, nekdo domnevno v resnici biva. Če bi delodajalci na podlagi domnev, kje kdo biva, delavcem kratili pravico do neobdavčenega socialnega korektiva, bi torej rušili pravno državo.
Prav, a zakaj so potem zanimive neke afere in »afere« iz na začetku omenjenih člankov? Preprosto, ker po ustavi nismo le pravna, temveč tudi socialna država. In socialni čut borcem za lastni socialni korektiv narekuje, da so zgroženi, če si uzakonjeni dodatni dohodek obračunavajo tudi tisti, ki ga po njihovem mnenju ne potrebujejo.
