Intervju z novim trenerjem hokejistov Olimpije: Spoštovanja si ne pridobiš s kričanjem

Seveda. Zaradi tega sem tukaj.

V Ljubljani vidim predvsem veliko priložnost, kar že v osnovi pomeni, da nekaj tvegam. Če bi želel do cilja priti po varni poti, se prav veliko priložnosti ne bi ponudilo, hkrati bi bilo tudi manj možnosti za napredovanje.

Življenje je seveda bolj udobno brez pritiska, a s takšnim načinom ne moreš postal boljši. Rekel bi, da dobro prenašam pritisk. Navajen sem različnih stresnih situacij, ki sem jih imel še kot trener v preteklih letih v Nemčiji.

Osebna strategija mi pravi, da poskušam slediti instinktu. Ne verjamem, da do cilja vodi le ena pot. Zagotovo jih je več in tukaj se lahko zaneseš na občutek. Pri svojem delu veliko analiziram in se vedno sprašujem, kaj lahko naredim za boljši rezultat. Kot trener moram prevzeti odgovornost in pritisk v slačilnici prenesti nase. To je zelo pomembno predvsem pri mlademu moštvu, kot je Olimpija. Trener mora stopiti v prvo linijo in zavarovati igralce.

Težko, saj je hokej način mojega življenja in me spremlja 24 ur na dan. Zasačil sem se že, ko sem se zbudil sredi noči in razmišljal o hokeju. Naloga trenerja je zahtevna, saj mora veliko razmišljati, posvetiti se mora tako svoji ekipi kot opazovati konkurenco.

Da. V hokeju delujem na profesionalni ravni že več kot trideset let. Enostavno ljubim to igro. Hvaležen sem, da imam ženo, ki me pri vsem tem podpira. Imava tudi petindvajsetletnega sina, ki v Nemčiji igra hokej. Naše življenje je skorajda povsem povezano s tem športom.

Ne. Težko bi prišel domov in igral drugačnega človeka. To ne bi koristilo nikomur. Seveda so obdobja v letu, ko enostavno moraš izklopiti hokej. Recimo poleti, a tudi takrat preteče veliko časa, da lahko odmislim službo. To poletje je bilo malce drugačno, potem ko sem imel v Nemčiji kot trener zelo zahtevno nalogo in je bilo veliko stresa. Dejansko se mi je prvič zgodilo, da sem lahko za ves dan izklopil hokej. Priznam, da mi je kar pomagalo, lažje sem se sprostil in se v miru pripravil na izziv v Ljubljani.

Veliko stvari. Od družinskega življenja, mojih psov, obožujem tudi naravo. Dvakrat sem že obkrožil Alpe, doživel tudi pustolovščino na Aljaski, kjer sem skočil z letala in preživel teden dni brez hrane in drugih osnovnih potrebščin. Zelo mi je všeč, ko sem na zraku.

Ko končava intervju, si bom obul športne copate in šel preteč deset kilometrov. Boljše se počutim, ko si vzamem uro časa zgolj zase in tečem v naravi. Takrat si človek prečisti misli in dobi novo energijo. V tej pisarni bom odslej verjetno preživel osem do deset ur na dan, zato bom izkoristil vsak prosti trenutek za tek v okolici dvorane, saj bom s tem tudi bolje pripravljen na vse napore.

Tako je. Narava mi zelo pomaga. Tudi sicer živim zelo zdravo življenje. Vedno pazim, kako se prehranjujem, saj želim ostati v dobri formi. Pri svojih skorajšnjih petdesetih letih se trudim ohranjati zgled za hokejiste, kar se mi zdi zelo pomembno. Ko vidim trenerja s prevelikim trebuhom, se vedno vprašam, kako naj ga športniki spoštujejo in upoštevajo, ko jim razlaga, da morajo vsak dan trenirati in biti fizično odlično pripravljeni.

Verjetno imate kar prav. Meni se zdi pomembno, da je trener vseskozi odprt za pogovore. Rad bi, da igralci postanejo boljši športniki in boljši ljudje. Če lahko k temu pripomorem tudi sam, bom zelo zadovoljen. Komunikacija je v tem primeru vedno ključna.

Nekdanji selektor nemške hokejske vrste Hans Zach je v moji domovini močno cenjen. Bil je zelo zahteven trener, ki je poudarjal ravno trdo delo in disciplino, kar mi je bilo pri njem nadvse všeč. Malo manj se strinjava glede tega, kako naj bi hokejisti igrali, a vendarle sem prepričan, da mora vsak trener najti svoj način. Ni najboljše posnemati drugih, bolj primerno je slediti svojemu sistemu in izboljševati lastno filozofijo.

Takšnega človeka ni na svetu, je pa pomembno, da dobro pozna hokejsko igro. Vizija mi pravi, da mora biti hokejski trener komunikativen, odkrit, pošten in vedno pripravljen na prilagajanje različnim situacijam.

Pri človeku je zelo pomembno, da je pošten. To je ključ do lastne sreče in sreče tvojih bližnjih. Moje zasebno in poslovno življenje sta povezana, v obeh primerih sem ambiciozen. Naj vam povem prigodo. Pred dvema letoma smo šli z družino na potovanje v Severno Ameriko, kjer smo obiskali Utah, Nevado, Arizono. Izdelal sem si načrt, kako se bom v enem dnevu spustil v Veliki kanjon in se vrnil nazaj. Pred tem sem na spletu prebral, da si moraš za tak podvig vzeti vsaj dva dni časa, a sem vztrajal. Na približno 2000 metrov nadmorske višine je bilo že ob osmi uri zjutraj okoli 20 stopinj Celzija, spodaj pa kakšnih 45. To je velik napor. Kakšne tri tedne pred dopustom sem tudi zasledil, da je neki švicarski maratonec umrl zaradi dehidracije. Hočem reči, da sem pri nekaterih rečeh precej trmast in vztrajen. Ko si zastavim cilj, ga želim na vsak način doseči.

Predvsem nima smisla, da želiš kaj napraviti na silo, če veš, da ne bo uspelo. Igralce moraš vsekakor pripraviti do točke, da ti sledijo. Tega ne moraš doseči z ukazom, ampak ti lahko uspe le s pravičnim odnosom. Spoštovanja si še nihče ni pridobil s kričanjem na druge. To je tako kot pri vzgoji otrok. Avtoriteto si zgradiš takrat, ko vzpostaviš pravilen odnos.

Ko bomo izgubili, bom vedno pošten. Nimam težav s tem, da bi odkrito povedal, zakaj se je zgodil kakšen poraz, saj moraš v športu vedno spoštovati tudi neuspehe. Seveda vsak sovraži izgubljati, a kljub temu je treba biti na realnih tleh. Sam skušam vedno krotiti svojo jezo, če recimo izgubimo na neprijeten način. Takrat lahko človek izusti tudi kakšen neprimeren stavek, a vsi smo ljudje in vsak ima svoje napake. V garderobi bom zelo jasen in odkrit glede vsega, javnost pa podrobnosti seveda ne bo smela izvedeti.

Seveda, a ne o sebi ali moštvu, ki ga vodim. Zdaj že pokojni kanadski trener Ron Kennedy mi je nekoč rekel, da ni nikdar bral člankov o sebi, ker bi lahko dobil napačno predstavo o ljudeh, ki so pisali o njem. Ob kakšni kritiki lahko človek pomisli na teorijo zarote, čeprav je novinar opravljal le svoje delo.

Ne. S tega vidika mi je kar všeč, da ne poznam slovenskega jezika in da bom lahko gledal le fotografije (smeh).

Z novinarji sem imel v preteklosti zelo dobre odnose. Bili so nevtralni in realni, kot je bilo treba. V Nemčiji imamo časopis Bild, ki vedno išče senzacije, jaz pa imam rad kakovostno in pošteno novinarstvo. Vem, da je delo novinarjev zahtevno, da je veliko pritiska, zato jih spoštujem. Kot hokejski trener moram pač živeti s tem, da sodelujem z mediji, a s tem nimam težav.

Če bomo zgradili pošten odnos, ne bo nobenih težav, da bi igralci brali časopise. Se je pa medijski prostor v zadnjih letih zelo razširil. S pojavom forumov in drugih družbenih omrežij je veliko anonimnežev, ki napišejo vse, kar jim pade na pamet. To je včasih lahko problematično predvsem za mlajše igralce, saj hitro postanejo nervozni. Ko sem bil mlad, sem komaj čakal, da kaj lepega preberem o sebi, pri kritikah pa je že drugače.

Le na začetku kariere, potem pa sem to opustil. Stari članki so zgodovina, saj vsak dan izide svež časopis, zato se nima smisla ukvarjati s preteklostjo, saj je ne moreš spremeniti. Precej bolj pomembno je, da gledaš naprej.

Ne bojim se ničesar. Zavedam se, da je situacija v Olimpiji resna. Za klub je najpomembnejše, da njegovo vodstvo poskrbi za dobro organizacijo. Če propade Olimpija, bo slovenski hokej v izjemno zahtevnem položaju, saj ne bo niti enega profesionalnega kluba več. To bi bila katastrofa za vso panogo. Sam pa se izzivov ne bojim.

Sem, a kljub temu se lahko zgodi spodrsljaj. V športu je toliko različnih dejavnikov, ki vplivajo na rezultat. Lahko se poškodujejo glavni igralci, lahko se zgodi, da vratar prejšnjo noč ni dobro spal in ima zaradi tega slabo tekmo. Veliko vlogo pri vsem skupaj igra element sreče, vendar vedno ponavljam, da si moraš srečo priboriti. Če bi se česa bal, bi bil napačen človek za trenersko mesto.

(Premor.) Poskusil bi urediti zadeve.

Kako? Prepričan sem, da takšne stvari zadevajo organizacijo kluba... Čakajte, hočete reči, da se je to že dogajalo? Mar ni bilo dovolj palic za vse?

Hm, česa takega nisem doživel vse od takrat, ko sem igral za mladince. Če bi se kaj takega zgodilo tudi v prihodnji sezoni, bom skušal zadevo urediti.

Zagotovo. Oni so vedno številka ena.

Vedno jih bom zagovarjal, ker se počutim odgovornega za te fante. Ne bi rad šel v konflikt z vodstvom kluba, bomo pa skušali vse reševati sproti. Moja vrata so za igralce vedno odprta. Rad bi, da mi zaupajo tudi takrat, ko bodo imeli kakšne zasebne težave. Odprt bom do njih in jim skušal pomagati na najboljši možen način. Obenem pričakujem, da se bodo tudi oni obnašali enako pošteno do mene, kot se bom jaz do njih.