Ko je Izrael novembra 2012 začel svojo predzadnjo operacijo v Gazi – poimenovali so jo Obrambni steber, je takratni notranji minister jasno povedal, kaj je njen namen. »Cilj operacije je Gazo poslati v srednji vek. Šele ko se bo to zgodilo, bo imel Izrael 40 let miru.« Dve leti pozneje je šel Izrael vnovič z vojno nad Gazo, ki je vse od ustanovitve judovske države leta 1948 ostajala z Zahodnim bregom ozemeljsko nepovezani člen palestinske nacije.
Potem ko so arabske države leta 1948 zavrnile delitveni načrt Palestine pod britanskim mandatom in vstopile v vojno z novoustanovljenim Izraelom, osvojitev Gaze ni bila pomembna za takratne izraelske oblasti. Njihov pogled je bil usmerjen na osvojitev arabskih vasi znotraj ozemlja, ki jim je bilo dodeljeno z vsiljenim delitvenim načrtom varnostnega sveta ZN, ter na Zahodni breg, ki ga Izraelci sicer imenujejo z bibličnimi imeni Judeja in Samarija. Z etničnim čiščenjem in uničevanjem arabskih vasi so bili ustvarjeni temelji relativno etnično heterogene izraelske države. Šest arabskih držav je ob začetku prve arabsko-izraelske vojne prav na območju Gaze razglasilo novo vsepalestinsko vlado. Toda njihova skrb za palestinska ozemlja je skozi desetletja vedno bolj plahnela. Za 200.000 beguncev, ki so v Gazo prebežali iz drugih delov novoustanovljenega Izraela, je začela skrbeti posebna agencija Združenih narodov (UNRWA). Še danes njih in njihove potomce oskrbujejo s humanitarno pomočjo ter v Gazi vodijo številne šole in vrtce.
Egiptovsko taktiziranje
Ob razglasitvi premirja med Izraelom in Egiptom leta 1949 si uradni Kairo ni želel pripojiti Gaze k svojemu ozemlju. Tamkajšnjim prebivalcem niso izdali egiptovskih potnih listov, njihovo gibanje v Egipt pa je bilo omejeno. Z dodelitvijo državljanstva bi namreč lahko Izrael razumel, da je vsaj na tem območju konflikt de facto rešen, ker je Egipt Palestince sprejel kot svoje državljane. Za kratek čas so med izraelsko-egitptovsko vojno leta 1956 Gazo zasedle izraelske sile, a so se z osvojenega območja po mednarodnem pritisku umaknile. Šef izraelskega generalštaba Moše Dajan je takrat ob pogrebu enega od naseljencev v bližini meje z Gazo, ki so ga ubili Palestinci, jasno predstavil izraelsko politiko do palestinskih ozemelj. »Smo generacija, ki naseljuje ozemlje. Brez železne čelade in topniškega ognja ne bomo mogli posaditi drevesa ali zgraditi hiše. (…) Ne poskušajmo valiti krivde za današnji umor. Zakaj bi morali obžalovati njihovo globoko sovraštvo do nas? Osem let sedijo v begunskih taboriščih v Gazi. Pred njihovimi očmi smo spreminjali zemljo in vasi, kjer so se naseljevali oni in njihovi očetje.«
Vsepalestinsko vlado, provizorični upravni organ brez prave avtonomije, je enajst let po njeni ustanovitvi egiptovski predsednik Gamal Abdel Naser razpustil s posebnim dekretom. Ozek palestinski pas ob Sredozemskem morju je Egipt vse do šestdnevne izraelsko-arabske vojne leta 1967 upravljal z lastnim vojaškim guvernerjem. Toda mednarodno priznana meja med Izraelom in Egiptom je ostala tista mejna črta, ki je bila zarisana leta 1906 med britanskim in otomanskim imperijem. Po šestdnevni vojni 1967 je bil delitveni načrt ZN za zmeraj pozabljen. Izrael je namreč zasedel celotno območje med reko Jordan in Sredozemskim morjem. Poraz Arabcev je bil popoln. Začel se je velik izraelski naseljenski projekt.
Za večjo grafiko kliknite TUKAJ.
Obdobje vojaške uprave
Izrael je s popolno okupacijo palestinskih ozemelj tudi nad Gazo prevzel skrbništvo in uvedel vojaško upravo. Ta je delovala vse do leta 1994, ko je nadzor nad Gazo po začetem mirovnem procesu z Izraelom prevzela PLO. Zunaj njene uprave je ostal lep kos ozemlja v Gazi. Hitro po šestdnevni vojni leta 1967 je Izrael namreč Palestincem postopoma začel odvzemati ozemlje in graditi naselbine. Nastalo jih je 21. Tako kot na Zahodnem bregu so želeli ponovno poseliti območja, kjer so Judje že živeli v bibličnih časih. Pred razglasitvijo neodvisnosti Izraela so sicer na območju Gaze Judje tudi kupovali zemljo, a so bili v vojni od tod pregnani. Z naselitvijo okoli 8000 naseljencev je Gaza pod vojaško okupacijo nenadoma izgubila 20 odstotkov svojega ozemlja. Dolgoletna izraelska premierka Golda Meir, ki se je na glas spraševala »Kakšni Palestinci? Palestinci ne obstajajo!«, je zagovarjala tako gradnjo naselbin na Zahodnem bregu kot v Gazi. Naselbine v Gazi so – podobno kot naselbine na Zahodnem bregu – ozemlje presekale na več delov. Območja naselbin so bila namreč odprta samo judovskemu prebivalstvu, med posameznimi naselbinami pa so bile vzpostavljene posebne ceste za Jude, ki jih je varovala vojska.
Naseljenski projekt je v 70. letih prejšnjega stoletja vodil v začetku letošnjega leta umrli Ariel Šaron. Kot zagovornik Velikega Izraela si je želel prisotnost judovskega prebivalstva v vseh arabskih populacijskih središčih: »Če bomo ustanovili te naselbine, bomo dovolj varni, da bi sprejeli tveganja za mir.« Judovske naselbine v Gazi so tako postale izraelski adut za morebitna kasnejša mirovna pogajanja. Slabih štirideset let so hromile gospodarski razvoj tamkajšnjega palestinskega območja.
Leta 2004 se je Šaron, tokrat v vlogi predsednika vlade, odločil za enostranski umik iz Gaze. Znebiti se je hotel naselbin, ki so bile v primerjavi z naselbinami Zahodnega brega za Izrael strateško nepomembne. Več tednov trajajoči umik je razhudil izraelsko desnico in naseljensko gibanje. Slednje se je počutilo izdano, saj je Šarona vedno razumelo kot svojega največjega podpornika. Navsezadnje je njihovim somišljenikom na Zahodnem bregu še leta 1998 klical: »Vsakdo se mora premakniti. Tecite in osvojite griče, tako da bomo lahko razširili naselbine. Vse, kar vzamemo sedaj, bo namreč ostalo naše. Vse, česar ne bomo nagrabili, bo pripadlo njim.« Mnogi naseljenci niso hoteli sprejeti velikodušnih državnih odškodnin. Zavračali so prostovoljno izselitev iz svojih domov, kamor jih je štiri desetletja poprej Šaron vabil. Izseljeni so bili v nekaj dneh.
Hamas namesto Al Fataha
Po izraelskem umiku iz Gaze se za to območje niso pisali boljši časi. Meja je postajala vse bolj neprepustna. Vse redkejše so postajale posebne izraelske dovolilnice za Palestince, ki so jim omogočale potovanje v tujino prek telavivskega letališča ali obisk družin na Zahodnem bregu. Izrael je še naprej nadzoroval kopensko mejo, zračni prostor in obmorski pas Gaze. Suverenosti Palestinci niso imeli niti nad mejnim prehodom z Egiptom, ki je bil pogosto zaprt v času vladavine Hosnija Mubaraka, sicer dobrega izraelskega sogovornika.
Razmere so se dodatno zaostrile, potem ko se Izrael, ZDA in EU leta 2006 niso mogle sprijazniti z zmago Hamasa na prvih parlamentarnih volitvah po smrti Jaserja Arafata. Pripravljene niso bile sprejeti niti vlade nacionalne enotnosti. Na palestinskega predsednika Mahmuda Abasa je Zahod izvrševal pritisk, da poskrbi za razorožitev Hamasa. A se je dobro izurjeno oboroženo krilo islamističnega gibanja temu uprlo in brez večjih težav premagalo Fatahove varnostne sile. Hamas je prevzel nadzor nad celotno Gazo, Palestinci pa so imeli vse do letos vzporedni vladi: Hamasovo v Gazi in Fatahovo na Zahodnem bregu.
Več o Hamasu
Hamas so ustanovili leta 1987 ob začetku prve palestinske intifade. Novo islamistično gibanje z zametki v Muslimanski bratovščini ni bilo pripravljeno sprejeti obstoja Izraela. Z nacionalistično politiko upora je predstavljalo odgovor sekularni Palestinski osvobodilni organizaciji (PLO) Jaserja Arafata. Izrael je obstoj Hamasa potihoma odobraval, saj so ga videli predvsem kot politično protiutež PLO. S svojo razvejeno socialno dejavnostjo (šolami, prehrambnimi centri) je v Gazi postal pomemben družbeni dejavnik. Denar za delovanje je dobival iz Irana, po mnenju mnogih pa tudi iz Savdske Arabije. V 90. letih prejšnjega stoletja in v začetku prejšnjega desetletja je gibanje izvajalo številne samomorilske napade v Izraelu, ki so jih pozneje opustili. Po smrti Jaserja Arafata (zgodovinskega voditelja PLO) leta 2005 se je Hamas prvič udeležil palestinskih volitev in zmagal z veliko podporo. Njegova zmaga je bila predvsem nezaupnica korumpirani palestinski upravi, ki ji od začetka mirovnega procesa leta 1991 ni uspelo Palestincem zagotoviti izpolnitve njihovega nacionalnega sna. Hamas ima poleg svojega političnega krila še oboroženi del skupine, imenovan Brigade Ezedina al Kasama. Te pogosto delujejo neodvisno od političnega vodstva. Tik pred izraelsko likvidacijo je duhovni vodja Hamasa, šejk Ahmed Jasin, dejal, da je Hamas pripravljen položiti orožje, če bo Izrael Palestincem zagotovil njihove nacionalne pravice.
(Izrael se je najprej znebil duhovnega vodje gibanja Ahmeda Jasina (leta 2004), enega izmed vidnejših političnih vodij Abdelaziza Al Rantisija (2004), nazadnje pa pred dvema letoma še Ahmeda Džabarija.)
Tudi Hamasov premier v Gazi Ismail Hanija je po njihovi volilni zmagi večkrat nakazal, da bi bil Hamas pripravljen sprejeti mirovno rešitev, ki bi predvidevala umik Izraela na meje iz leta 1967 ter vrnitev beguncev v svoje domove. »Kirurške likvidacije« Hamasovih voditeljev so sicer bile stalnica izraelskega boja proti islamističnemu gibanju. Z lasersko vodenimi raketami so se tako znebili duhovnega vodje gibanja Ahmeda Jasina (leta 2004), enega izmed vidnejših političnih vodij Abdelaziza al Rantisija (2004) in številnih vodij oboroženega krila. Med zadnjimi pomembnejšimi izraelskimi tarčami je bil pred dvema letoma ubit Ahmed Džabari, vodja Brigad Ezedin al Kasam in eden izmed pomembnejših mož pri ugrabitvi izraelskega vojaka Gilada Šalita ob meji z Gazo. Za njegovo svobodo je Hamas pozneje izposloval izpustitev tisoč palestinskih zapornikov iz izraelskih ječ. Tik preden naj bi Hamas novembra 2012 pristal na dolgotrajno premirje z Izraelom, so Džabarija rakete zadele v avtu na odprtem cestišču. Njegova likvidacija je pred tokratno vojno predstavljala začetek zadnje velike izraelske operacije nad Gazo, imenovane Obrambni steber, ki je trajala osem dni. Izraelski aktivist Gershon Baskin, ki je pri Hamasu pomagal doseči Šalitovo izpustitev, je pozneje dejal, da je Džabari dojel, kako zelo izstrelitve Hamasovih raket škodijo tako gibanju kot prebivalstvu Gaze. Zato naj bi Džabari, ki ga Baskin ni označil kot človeka miru, vendarle poskrbel, da so raketne napade večinoma izvajali na neposeljena območja. Hamas naj bi štel od 20.000 do 30.000 mož. Njegovo vojaško krilo trenutno vodi Mohamed Deif.
Izjave nekaterih pomembnih ljudi, ko govorimo o vojni med Izraelom in Palestino:
dr. Yousef Mousa, področni vodja operacij UNRWA v Rafi
Razmere v Gazi so katastrofalne. Tukaj ni varnih krajev pred napadi, tudi šole so tarče napadov. Zaradi izraelskih napadov je notranje razseljenih 180.000 ljudi. Naše bolnišnice ne morejo primerno oskrbeti številnih ranjencev. Primanjkuje nam zdravil in medicinskega materiala.
Ker nisem ekspert za vojaška vprašanja, ne znam povedati, ali je realno, da se bodo izraelski napadi ustavili, če bodo uničeni vsi predori. Je pa izraelska vojska doslej uničila 60.000 poslopij, hiše in mošeje. Ljudje so obupani. Ne morejo namreč zaščititi svojih otrok in jim zagotoviti hrane. To pa je najhujši občutek, ki ga lahko imajo. Leta, leta in leta bomo potrebovali, da ponovno zgradimo porušene domove in rehabilitiramo otroke. Mednarodna skupnost mora storiti konkretne korake za ustavitev agresije. Če je bila zmožna poskrbeti za ustanovitev agresorja leta 1948, mora biti sposobna tudi ustaviti njegove napade. V nasprotnem primeru bo ostal le destruktivna mašinerija, ki se bo nekoč lahko obrnila tudi zoper svojega stvarnika. Ubijajoča tišina mednarodne skupnosti ni opravičljiva. Dobivamo vtis, da so palestinska življenja cenejša od drugih. In to je najnevarnejše.
(Levo dr. Yousef Mousa, desno Uri Avnery)
Uri Avnery, starosta izraelskih mirovnih aktivistov
Ko govorimo o dveh straneh v tej vojni, se težko izognemo vtisu, da se poskuša ustvariti simetrija. Toda ta vojna je vse prej kot simetrična. Izrael premore eno največjih in najbolj učinkovitih vojska na svetu. Hamas in njegovi lokalni zavezniki na drugi strani premorejo samo nekaj tisoč borcev, če sploh. Najbližja analogija se lahko najde v mitološki zgodbi Davida in Goljata. Tokrat smo Goljat, oni pa so David. Zgodbo se pogosto napačno razume. Res je, Goljat je bil velik, David pa zgolj majhen pastir. Goljat je bil oborožen s starim orožjem, s težkim oklepom, mečem in ščitom. Komajda se je premikal. David je imel novo skrivno orožje, sulico, s katero je ubijal od daleč. Hamas je upal, da mu bo enako uspelo z raketami, katerih domet je bil pravo presenečenje. Enako je upal, tudi s številnimi učinkovitimi predori, ki dosegajo Izrael. Toda tokrat je bil tudi Goljat iznajdljiv. Prestrezni sistem Železna kupola je preprečil praktično vse rakete, ki bi lahko povzročile gorje. Sedaj že vemo, da nobena stran ne more druge prisiliti h kapitulaciji. Rezultat je neodločen. Zakaj bi torej nadaljevali, ubijali in uničevali? Ah, tukaj tiči problem. Ne znamo se pogovarjati drug z drugim. Potrebujemo posrednike.
Hugh Lovatt, analitik pri evropskem svetu za zunanje odnose
Čeprav so pogajanja v Tabi dosegla določen napredek in se je razkorak v pogajalskih izhodiščih zmanjšal, je ta razvoj dogodkov prehitela druga intifada. Niti ZDA niti EU niso resno poskušale izzvati izraelske nekaznovanosti (za vojne zločine, op. p.) oziroma izstaviti računa za nadaljevanje okupacije in razlastitve Palestincev. Namesto da bi se soočile s temi vprašanji, so mednarodne politike zgolj upravljale izraelsko-palestinski konflikt. Takšna dejanja, s katerimi se niso povečale možnosti miru, so Izraelu dovoljevala, da je okrepil svoj objem okupiranih palestinskih ozemelj. V vmesnem času so se veliki deli izraelske družbe in politike premaknili v desno. Vse bolj so prevladovali glasovi podpornikov naseljencev, ki so zahtevali priključitev Zahodnega brega. Izrael ima sedaj tudi predsednika, ki javno zagovarja »Veliki Izrael«. Palestinci vse glasneje pozivajo k premisleku o spremembah njihove nacionalne osvoboditvene strategije, saj so soočeni z nezmožnostjo zagotovitve svojih nacionalnih pravic s pomočjo ameriško vodenega mirovnega procesa.
(Levo Hugh Lovatt, desno Chen Tamir)
Chen Tamir, aktivistka in vojaška rezervistka
Med služenjem vojaškega roka sem bila v letih 1998 in 1999 nameščena na izraelsko-libanonski meji. Leta 2006 sem med izraelsko-libanonsko vojno ugotovila, da se lahko kritizira Izrael, pa si ob tem še vedno lahko tudi dober Izraelec. Rada bi poslala sporočilo mednarodni skupnosti in naši vladi, da ne verjamem v okupacijo. Resnično verjamem, da mora obstajati opozicija okupaciji in temu, kar se dogaja v Izraelu. Že v preteklosti so se služenju v vojski uprli visoki častniki in piloti, tokrat smo pismo proti služenju vojske napisale ženske. Absolutno se nimam za izdajalko Izraela. Sem zelo patriotska. Skrbi me za to državo in ljudi, ki živijo tukaj. Patriotsko je biti aktivist, ker se zavzemam za temelje, na katerih je bil ustanovljena država Izrael: za svobodo in osnovne človekove pravice, ki jih Judje nismo imeli po holokavstu. Kakšna je rešitev konflikta, ne vem. Zagotovo pa ne more biti vojaška. Ne moremo dobiti te vojne. Rešitev mora biti diplomatska. Mnogi Palestinci so se odpovedali rešitvi dveh držav. Nekateri sedaj razmišljajo o čudoviti ideji ene države za dva naroda. Vesela bi bila katere koli od teh rešitev.
