Skorajšnje dokončno razkosanje banke Hypo, ki je tik pred prodajo svoje »jugovzhodne« divizije, simbolizira konec obdobja, ko je bila nekdanja hranilnica ključen igralec v tranziciji držav, nastalih iz SFRJ. Na njene račune je sprva pritekal denar iz trgovine z orožjem, pozneje pa iz balkanskih privatizacij in spornih poslov, domnevno tudi od trgovine z mamili. Banka je bila finančni steber klik, ki so obvladovale prostor med Celovcem in Skopjem: koroških svobodnjakov, ki so z naskakovanjem Dunaja rušili ustaljene politične okvire povojne republike, Tuđmanove in Sanaderjeve HDZ, hrvaških generalov, srbskih mafijcev, tajkunov in slovenske »japijevske« elite.
Hypovega plesa milijonov je bilo konec zaradi sovpadanja več procesov. Haiderjevemu političnemu hiranju, ki se je leta 2008 končalo s prometno nesrečo, je sledila neuspela avantura banke v poslih »lige prvakov« z Wall Streeta. Politično-bančna klika iz Celovca je nato Hypove luknje skušala potihoma prevaliti pod okrilje Bayer LB, a ji je to prineslo le vojno napoved Nemčije. K vsemu temu gre prišteti še procese »čiščenja« na Hrvaškem in v Srbiji ter izbruh svetovne finančne krize.
Banka je imela pomembno vlogo tudi v slovenski tranziciji. Njen vrhunec sega v čas prve Janševe vlade, ko se je okrog Hypa, ki ga je z železno roko vodil Božidar Špan, spletlo na prvi pogled nenavadno omrežje. To je združevalo leve in desne, tako Mira Senico in Igorja Jurija Pogačarja kot Jožeta Anderliča in Hildo Tovšak. Hypo je financiral nekdanje mestne urbaniste, sinove županov, prijatelje poslancev, preprodajalce zemljišč, podjetnike z megalomanskimi načrti, državne direktorje, gradbince in kapitalske mogotce.
Stotine milijonov teh terjatev so v banki zdaj preložili na interno slabo banko. Hypo zagotovo ni primer, ki ga bodo zagovorniki prodaje NLB in NKBM vlekli na plan pri argumentiranju učinkovitosti tujega lastništva. A nesporno je, da se je avstrijska država – tudi zaradi notranjepolitičnih motivov – čiščenja portfelja in nepravilnosti v Hypu lotila precej hitreje in učinkoviteje kot Slovenija v lastnih bankah. Medtem ko je nekdanji guverner Marko Kranjec zatrjeval, da je s slovenskimi bankami vse v najlepšem redu, so prostore Hypa sredi Ljubljane pečatili avstrijski varnostniki. Del odgovornih za celovško bančno luknjo že prestaja zaporne kazni. O »pogromu nad bankirji« zaradi 5,5 milijarde evrov, ki jih je avstrijska država vložila v reševanje Hypa, ne govori nihče.
Toda ob zdajšnjem zatonu ideje o velikemu Hypu vsaj pri nas brez odgovora ostaja še eno vprašanje, vredno 50 milijonov evrov. V senci zgodbe o uspehu finančne skupine, ki je med slovensko poslovno srenjo veljala za najbolj »prožno«, se je namreč skrival tudi dobro utečen stroj za črpanje denarja iz nepremičninskih projektov, pri katerih je sodeloval Hypo. Ta je odtekal na zasebne »off-shore« račune po vsem svetu. Kdo vse je z njih dvigoval denar, skušajo že več let izvedeti tudi preiskovalni organi. Šele ko jim bo to uspelo, bomo vedeli, do kam vse so segle slovenske lovke Hypove hobotnice.
