Velik del sodobnega zobozdravstva je danes samoplačniški. Zobni vsadki stanejo od 500 evrov dalje, keramična luska 300 evrov in več, bela zalivka 20 evrov ali več... Ob obsežnejših težavah se lahko ti zneski seštejejo v tisoče evrov.
Večina slovenskih zobozdravnikov dela v javnem zdravstvu, v katerem pa je ustno zdravje vse bolj odrinjeno na rob. Sredstva za zobozdravstvo so se z nekdanjih sedmih skrčila na slabe štiri odstotke sredstev za zdravstvo, zobozdravstvo pa je vedno znova na tapeti tudi v predlogih ukinjanja manj pomembnih pravic. Možnosti zavarovanja za nadstandard je za zdaj v Sloveniji zelo malo, so pa v zavarovalnicah očitno začeli razmišljati o tovrstni ponudbi.
V Triglavu, zdravstveni zavarovalnici omenjajo možnost zdravstvenih zavarovanj, ki bi delno ali v celoti krila stroške zobozdravstvenih storitev. Zavarovanje za zobozdravstvo bi bilo po njihovem smiselno glede na trende pri financiranju zobozdravstva v Sloveniji, pričakovanja glede denarja za zdravstvo, ki bo na voljo, pa tudi glede na dosedanje predloge zdravstvene reforme. Zavarovanja, razvita z izvajalci zobozdravstvenih storitev, bi lahko po njihovem pripomogla k redni preventivi in pravočasnemu zdravljenju, hkrati pa bi neposredno omejevala stroške za tiste, ki potrebujejo obsežne in drage posege. »Menimo, da bo potreba ljudi po zdravstvenih zavarovanjih v prihodnje tudi v Sloveniji naraščala skupaj z ozaveščenostjo o prednostih, ki jih prinašajo v primerjavi z neposrednim plačevanjem zdravstvenih storitev,« ugotavljajo v Triglavu. V Vzajemni je zobozdravstvo delno vključeno v zavarovanja za nadstandard. Zavarovanje Nadstandard A na primer zajema zobnoprotetične nadomestke, ki niso del obveznega zavarovanja. Pravijo, da nameravajo ta zavarovanja sicer prenoviti in jih »prilagoditi aktualnim potrebam«.
V Adriaticu Slovenici so pred skoraj dvema desetletjema že ponudili dve zobozdravstveni zavarovanji – eno je krilo nadstandardne materiale, drugo pa storitve. Na koncu so ju opustili, saj ni bilo dovolj povpraševanja. Ena od »omejitev« teh preteklih ponudb je bilo ugotavljanje zobnega statusa posameznika, kar so zatem uporabili kot osnovo za določanje obsega kritja materialov oziroma storitev. »Zavarovalnica mora obvladovati tveganja, ki jih prevzame s sklenitvijo zavarovanja, in pri tovrstnih zavarovanjih je izredno visoka antiselekcija. Poškodovanega zoba ni bilo mogoče zavarovati, tako kot ne morete skleniti nezgodnega zavarovanja po škodnem dogodku, na primer zlomljeni roki,« so ponazorili. Zdaj čakajo na zdravstveno reformo: če bo zobozdravstveno varstvo odraslih izvzeto iz košarice zdravstvenih pravic, bodo pripravili ustrezno ponudbo.
»Sedanji materiali niso slabi, a obstajajo tudi boljši«
Mag. Željko Valčić iz Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) meni, da bi bilo komercialno zavarovanje za samoplačniški del, kot so zobni vsadki in porcelan v protetiki, smiselno. Boji pa se, da si želijo komercialne zavarovalnice izločiti zobozdravstvo za odrasle iz javnega sistema, saj bi to povečalo njihove prihodke. Tovrstno siromašenje košarice pravic, ki so ga v minulih letih že nakazali reformni predlogi, bi bilo po njegovem zelo kratkovidno, še zlasti pa bi prizadelo revnejše prebivalce. Poleg tega je ustno zdravje del celostnega zdravja. »Pomembno vpliva na srčno-žilna obolenja, obolenja pljuč, ledvic, sladkorno bolezen, zdravstveno stanje v nosečnosti...« Zato bi bilo po njegovem smiselno predvsem, da bi zobozdravstvo povezali z referenčnimi ambulantami v osnovnem zdravstvu, kjer se posebej posvečajo prav kroničnim boleznim.
Valčić se strinja, da bi bilo treba takoj ob izboljšanju gospodarske situacije in s tem večjih prilivih v zdravstveno blagajno bolnikom širše omogočiti tudi vsadke in boljše materiale, za katere danes denarja ni. »Sedanji materiali niso slabi, a obstajajo tudi boljši in bolj estetski. Če bi to omogočili, bi bilo zadovoljstvo pacientov večje.«
Za odraslega posameznika je na leto v zobozdravstvu na voljo le 40 do 45 evrov, ugotavlja predsednica odbora za zobozdravstvo pri Zdravniški zbornici Sabina Markoli. To pomeni približno en pregled z dvema manjšima ali eno večjo zalivko na leto. »Sodobno oskrbo je s tem težko zagotoviti. Del zobozdravstvene oskrbe krije obvezno zavarovanje z dopolnilnim, del pa pacient za kakovostno oskrbo doplača.« Dodatna zavarovanja za zobozdravstvo so po njenem v takšnih razmerah smiselna, saj bi bilo to v primeru zobnih vsadkov in drugih samoplačniških storitev za pacienta ugodnejše od neposrednega plačevanja iz žepa.
Vendarle pa bo treba, tako kot morajo to v tujini, pri teh zavarovanjih brati drobni tisk, je opozorila. Komercialna zavarovanja namreč ciljajo na dobiček, kritje pa ne bo neomejeno. Poleg tega mora del zobozdravstva – storitve za otroke in mladino, socialno ogrožene in starejše – ne glede na morebitne spremembe v košarici pravic ostati del javnega sistema oziroma obveznega zavarovanja, meni Markolijeva. Ob tem poudarja, da je nasprotno od nekaterih delov medicine, kjer je premalo usposobljenega kadra, problem zobozdravstva predvsem finančen. V javni mreži namreč dela okoli 1100 zobozdravnikov, od tega malo več kot polovica koncesionarjev, okoli 200 zobozdravnikov pa dela še zunaj javnega sistema.
