Festival Fiera Della Musica se je – morda celo iz kljubovanja – prvič okrepil za dodatni dan, tako da so bili poslušalci deležni štirih dni glasbe ali izmenjave in prodaje glasbenih medijev vseh vrst. Medtem ko tipkam te besede, se za zaključni nastop pripravlja Ian Anderson. Odboru – na čelu z županom – vedno nekako uspe napraskati dovolj sredstev, da na oder pred svojo rezidenco na glavnem trgu (ki, mimogrede, služi tudi kot priročno zaodrje) postavi nekaj novega in nekaj starejšega ali – po domače povedano – za vse starostne kategorije in (skoraj) vse okuse. Letos so svoje vrste okrepili tudi z agencijo BPM Concerti, kar je festivalu vzelo malce pred tem tako všečne organizacijske sproščenosti, vendar so to že podrobnosti, ki so na zunaj neopazne.
Fiera Della Musica ima še eno »nepreslišano« lastnost ali kakovost – ekipa se trudi poskrbeti za neko posebnost, ki pomeni svojevrsten presežek vsaj za tiste, ki o glasbi tudi razmišljajo ali delujejo v njej malce bolj kot le njeni poslušalci. Naj se ne sliši prenapeto, a letos smo na petkov večer imeli malodane glasbeno delavnico, kako se je zvokovno razvijala manchestrska subkultura: od punka, prek pestrih zvočenj in informacij novega vala, do ponorele in neobvladljive plesne kulture na temeljih neodvisnega kitarskega popa z vsemi acidnimi »pripomočki«, ki so mesto – ne brez razloga – za nekaj let preimenovali v Madchester. Če smo sprva pomislili, da gre za organizirano turnejo treh predstavnikov te urbane (r)evolucije, smo kmalu presenečeni izvedeli, da je šlo v tem primeru za enkratno zadevo, zbrano in sestavljeno izključno prav za ta festival. To je bil seveda tudi večer, ki ga naša majhna delegacija nikakor ni smela zamuditi, tudi zato ne, ker se – v nasprotju z Inspiral Carpets, ki so leta 1994 nastopili v Križankah – Buzzcocks in The Fall že leta in leta uspešno izogibajo našim krajem. Žanrski razvojni osi je bil podrejen tudi vrstni red nastopajočih, tako da smo se najprej preselili v leto 1976.
Za Buzzcocks velja neskromno spoznanje, da so bili pred časom, kot je namignil Tony Wilson v podobi Steva Coogana v filmu 24-Hour Party People. Z leti so tedanji status okrepili in nadgradili. Kolikor danes razmišljam, se je namreč prav skozi njihove vatle osamosvojila bolj poletna linija punka, ki je pregovorno agresijo podredila večji pop senzibilnosti. Buzzcocks so iz čistega dolgčasa dokazali, da punk ni neka formula obnašanja, enaka za vse, in s tem močno vplivali na vse kasnejše pop-punkovske hibride – in njihov vpliv je na vsakem koraku slišen še danes. To je bila dejansko »še ena glasba iz drugačne kuhinje«, če si sposodimo naslov njihovega celovečernega prvenca. V tej isti kuhinji se pogrevajo in kuhajo stvari tudi danes. Buzzcocks seveda ne morejo mimo starih klasik (I Don't Mind, What Do I Get, Promises), ki pa ne zvenijo prav nič starinsko, temveč še kako sveže, še zlasti, ker jih »prekinjajo« z novejšim materialom (Chasing Rainbows/Modern Times) z nedavno izdanega albuma The Way. Pete Shelley in Steve Diggle vztrajata pri hitrejšem delavskem zvoku, ki ga plemenitita z elementi power popa. Prvi je res nekoliko statičen, medtem ko Steve še vedno nori na odru in naokoli maha s svojo kitaro ali mikrofonom. Največkrat zaidejo v aktiven srednji tempo, ki žari od pozitivnih vibracij in preprostih besed (Why She's the Girl From the Chainstore). Buzzcocks namreč ne komplicirajo in razvijajo preproste harmonije v glavi in na kitarah, včasih malce bolj punkovske (Boredom, Orgasm Addict, Oh Shit!), drugič bolj melodične narave (Ever Fallen in Love).
Slednjega nam je v manjši meri privoščil stari nergač Mark E. Smith z zadnjo inkarnacijo The Fall. Vseeno je pri njem treba biti previden, saj so tudi njegove pesmi odraz čustev, sicer potlačenih in težko obvladljivih, a še vedno čustev. Skoznje te vodi nevsakdanja figura, ki gradi (za večino) nerealne in diabolične vizije, kjer je težko skleniti kakršne koli kompromise. The Fall dejansko uspevajo na temelju nasprotij – ne eni strani obsesivna samodisciplina benda in na drugi strani povsem »snet« Mark, ki na odru počne, kar mu v tistem trenutku pade na pamet – in to počne vražje dobro, četudi včasih izgine z njega ali sede v nevidni kot ter besedilo prebira z lista. V dobri uri nam je privoščil do konca zadeto pridigo, kjer je skladbe po potrebi krajšal (Cowboy George) ali podaljševal (Pledge, Sir William Wray), ter nam ponudil čudaško izjemno, pravzaprav že rave priredbo pesmi White Lightening The Big Bopperja. Prav brutalna iskrenost, ki izvira iz nemogočega karakterja, je njegov največji adut. V njem je Mark E. Smith našel umetnost in z njo vodil svoje The Fall, skozi katere se je že zgodaj sprostilo veliko glasbe, ki so jo pozneje označili kot alternativna glasba ali underground kultura osemdesetih.
Ekskurzijo skozi pestro zvokovje Manchestra so sklenili najmlajši med vsemi, a danes prav tako že veterani, Inspiral Carpets. V začetku devetdesetih celo nekaj časa paradni konji čislane založbe Mute leta 2014 očitno začenjajo znova. Po dvajsetih letih namreč septembra v trgovine prihaja nov studijski izdelek, zato je bil nastop delno naslonjen na spomine, delno pa je izzvenel kot napovednik srečnega dogodka. Težko bi opletali, da se je v njihovi glasbi kaj veliko ali bistvenega spremenilo, morda je le nekoliko bolj zrela in za odtenek manj atmosferična kot nekoč. Podobni so si celo nekateri gostujoči vzorci. Kot je nekoč v skladbi I Want You gostoval Mark E. Smith (ne glede na to, da je bil oddaljen le nekaj deset metrov, je bil vokal predvajan na matrici), so tokrat za pesem Let You Down rekrutirali punkovskega poeta Johna Cooperja Clarka. Medtem ko This Is How It Feels in She Comes In the Fall še vedno zvenita enako privlačno kot nekoč. Le danes z nekaj že retropriokusa.
