Miro Cerar

Preden sva vklopila diktafon, sva dr. Miru Cerarju povedala, da bova v uradnem delu pogovora hotela izvedeti, s katerimi strankami bo sestavil koalicijo in kdo bo sedel v njegovi vladi. In zlasti, da bo cilj najinega spraševanja narediti njegov politični profil manj zagoneten, programske načrte njegove stranke pa bolj jasne. Karkoli in kakorkoli bo o tem govoril, bo vedno govoril ravno tisto, kar naju zanima. O sebi.

Najverjetnejši mandatar se je ob prvem napovedanem mu vprašanju nasmehnil, ko je diktafon že snemal, pa povedal, da koalicije ne namerava sestavljati preko medijev, s tem pa potrdil, da njegova transformacija v politika uspešno poteka. Ko sva diktafon po dobri uri pogovora izklopila, Cerar pa je odhitel na naslednji sestanek, nama je ostal razmislek o tem, kam ga po slišanem umestiti. Morda nekam tja med politično skrajno previdnega Janeza Drnovška, bogaboječega reformista Janeza Evangelista Kreka in nepopustljivo pravičniškega Gorana Klemenčiča? Odločite se sami. V vsakem primeru pri dr. Miru Cerarju, politiku, med avtorizacijo intervjuja najkrajšo potegnejo – klicaji.

Ničesar mi ni posebej položil na srce. Obvestil me je o svojih pogledih na nadaljnje postopke oblikovanja vlade in me povprašal za mnenje. Sva pa drug drugemu povedala in si na ta način položila na srce, da nama je ključno, da Slovenijo pripeljemo iz krize. Oba želiva, da se oblikuje stabilna vlada, ki bo lahko čim prej začela z delom in s stabilizacijo političnega prostora omogočila izhod iz krize. Strinjala sva se tudi, da so bile volitve legitimne in legalne. Vsakdo ima sicer lahko kakšne pripombe: tako kot SDS napenja svoj vidik, ki se mi zdi popolnoma zmoten, bi lahko tudi druga stran izpodbijala volitve, na primer zaradi datuma, ko so bile izvedene. Toda volitve so bile razpisane v ustavnih rokih, postopki so tekli v skladu z zakonom, vse stranke, tudi SDS, so se jih udeležile, igrale so po pravilih, ki so veljala za vse, na koncu pa so v za poletni čas dokaj velikem številu odločili volilci. Grožnje SDS z blokado dela v parlamentu in pozivi na ponovne volitve, če ne bodo uresničena pričakovanja njihove stranke, so zame nesprejemljivi. Razumem jih kot povolilno soočenje s slabim izidom, kot odraz trenj v SDS, in upam, da bo stranka že v prihodnjih tednih našla pot notranje pomiritve in se na povsem normalen način vključila v politično dogajanje.

Predsedniku sem povedal svoje mnenje, da je to nesprejemljivo, in predsednik republike mi ni nasprotoval. Poslanci so bili izvoljeni legalno in legitimno, ko bodo njihovi mandati potrjeni, bomo na legalen in legitimen način izvolili vlado, ki mora čim prej začeti z delom. To ni le v interesu državljanov, temveč je tudi ustavna obveza. Zaradi položaja prvaka SDS Janeza Janše ti procesi ne morejo izostati. Tega, da bi neka stranka ustvarjala izredne razmere, Slovenija ne potrebuje.

Dejal je, da bo v prvem tednu avgusta opravil pogovore z vodji poslanskih skupin, nato pa čim prej predlagal mandatarja. Če bom to jaz, se bom potrudil, da v predpisanih rokih državnemu zboru predlagam listo ministrskih kandidatov. Oba s predsednikom ocenjujeva, da bi lahko, če bo vse teklo po pričakovanjih, vlado dobili v drugi polovici septembra.

Prihodnosti ni mogoče zanesljivo napovedati, sem pa velik optimist. Naša stranka je dovolj usposobljena, prav tako pričakujem, da se tudi druge parlamentarne stranke zavedajo nujnosti oblikovanja vlade. Zaradi spodobnosti bo naša stranka začela pogovore prihodnji teden, ko bo dokončno znano, katere stranke so prišle v parlament.

Kot opazovalec sem več kot dvajset let spremljal politične procese v državnem zboru, tudi mnoga zakulisna pogajanja med strankami. Pri svojem delu na fakulteti sem se ukvarjal tudi s politološkimi temami. Nekaj znanja na tem področju sem torej pridobil, res pa je, da prakse v politiki nimam. To ima tako slabe kot dobre plati. Slaba je ta, da sem verjetno nekoliko manj pripravljen na nizke udarce in zakulisne igre, dobra pa, da s tem nisem okužen in bom v politični prostor lažje vnašal drugačen standard. V pogovore nameravam vnesti več političnega bontona, več transparentnosti, in pri tem bom zelo odločen. Zavedam se, da je moja odgovornost, da bo Slovenija spet normalno delovala.

Imam ljudi, ki mi svetujejo.

Člani naše stranke in naši simpatizerji, ki imajo tudi že izkušnje s politiko.

Ne, niti Golobič niti Kučan. Med mojimi svetovalci ni »botrov«, ni ljudi, ki so obremenjeni s političnimi aferami in bremeni, nikogar iz starih političnih garnitur. Če odgovorim na vaše vprašanje, ali bo lahko neizkušenost ovira pri sestavljanju koalicije: res imajo politiki, ki ste jih omenili, politične izkušnje, vendar zame ni osrednja spretnost politika v koalicijski vladi to, kako bo izpeljal določena pogajanja, temveč kako bo vodil državo. Poglejte, kam so jo pripeljali dosedanji politiki. Pri tem nikogar od omenjenih posebej ne obtožujem, so pa vsi ti in mnogi drugi sodelovali v zadnjih vladah. Če bi Slovenijo vodili tako, kot bi bilo treba, sam za politično funkcijo ne bi kandidiral. Ker pa smo – tako jaz kot tudi mnogi moji somišljeniki in številni državljani – spoznali, da s to politiko ne pridemo nikamor, na politično prizorišče vstopamo novi ljudje. Dokončni odgovor na vaše dileme, ali smo dovolj sposobni, da bomo oblikovali vlado, bo na dlani že v mesecu ali dveh.

Verjetno.

Po političnem bontonu, ki je prevladal doslej, je vodenje parlamenta prevzel predstavnik druge največje koalicijske stranke. Sam sem temu običaju zelo naklonjen.

O tem je še preuranjeno govoriti, saj še ne vemo, kakšna bo koalicija.

Seveda jim lahko. Stranka Alenke Bratušek ni nova stranka. Formalno sicer je, a je nastala iz Pozitivne Slovenije. Ta pa ni bila povsem nova stranka. Podprle so jo zelo eminentne politične osebe, vanjo pa so prišli številni tudi zelo prepoznavni nekdanji poslanci in celo ministri. Pozitivna Slovenija je bila novost v smislu nove kombinacije, novega liderja. Gospod Janković je bil res nov v politiki na državnem nivoju, v njegovi ekipi pa so bili v veliki meri že politično prepoznavni obrazi. O nas bi kaj takega težko rekli.

Dopuščam obe možnosti. Za Slovenijo bi bilo gotovo bolje, če bi bilo v vladi večje število strank in bi bila torej ta bolj mavrična. Tisto, o čemer bi se sporazumeli, bi imelo v takšnem primeru med državljani višjo stopnjo podpore. Po drugi strani pa je oblikovanje zelo široke vlade za vsako ceno slabo, saj lahko to povzroči številne notranje konflikte, ki onemogočajo njeno koherentnost. Vsekakor mora možnost, za katero se bomo odločili, omogočiti čvrsto vlado.

Vedno sem zagovarjal, da je treba v politiki dopustiti čim širši dialog in torej za rešitve v korist Slovenije iskati čim širšo podporo. Mi nismo v neki stabilni situaciji, v kateri ni tako zelo pomembno, ali nekaj časa vladajo eni ali drugi. Smo v situaciji, ko potrebujemo vlado, ki bo uresničila tisto idejo, ki smo jo pred letom ali še več projicirali v projektno vlado. Bodoča vlada je v nezavidljivi vlogi, saj imamo zadnjo možnost, da sebi in Evropi v nekaj letih dokažemo, da smo sposobni samostojno kakovostno upravljati državo in jo pripeljati iz krize.

Če ne, sledijo ukrepi od zunaj, tako imenovana trojka ali kaj podobnega.

V nekaj letih bi lahko prišli do končnega stabilnejšega stanja. Že v prvih tednih in mesecih pa moramo sprejeti nekatere pomembne ukrepe na javnofinančnem področju. Predvsem bo treba pokazati gospodarstvu, da resno mislimo s spodbudami: debirokratizacija na eni strani in druge sprostitve tega prostora, tako za naše kot tuje vlagatelje. Če se tega ne bomo lotili že takoj, v prvem letu, ne bomo prepričljivi. Predvsem pa Slovenija potrebuje neko smer. Zavedam se, da bo tudi prihodnja vlada še vedno izvajala nekatere gasilske akcije, saj se temu zaradi zatečenega stanja ne bo mogla izogniti, hkrati pa bo morala v zelo kratkem času vzpostaviti koncept dolgoročnega razvoja Slovenije. Če tega ne bomo imeli, bomo – tako kot doslej – zgolj begali od enega problema do drugega in se vrteli v začaranem krogu. Zato je tako pomembno, da bi imela vlada širšo podporo, saj je v tem primeru laže vzpostaviti dolgoročno strategijo. Če bo to težko doseči, bomo morali strategijo sprejeti z ožjo koalicijo.

To bi bilo za čvrsto koalicijo premalo.

Razumem ultimativne zahteve potencialnih koalicijskih partnerjev, saj želijo okrepiti svoje pogajalske pozicije ali svojim volilcem pokazati, da vztrajajo pri svojih usmeritvah. Verjamem pa, da tudi oni vedo, da koalicija pomeni sprejemanje kompromisov. Denimo: tudi mi smo za privatizacijo, toda nadzorovano, in glede tega se lahko do neke mere pogovarjamo na obe strani. Tudi mi se bomo zavzemali za socialno državo, do kod, pa je stvar konkretnih pogovorov. Treba se je usesti za mizo in videti, koliko lahko vsak popusti, da še vedno dosežemo tisto, kar je bistveno za Slovenijo. To pa je, da ohranimo socialno državo, na drugi strani pa pomagamo gospodarstvu. Gotovo pa naša stranka ne bo odstopala pri zavezi o doslednem spoštovanju pravne države. Na tem področju smo padli pod vse sprejemljive kriterije, zaradi česar trpijo vsi podsistemi.

Veliko točk je, od katerih ne moremo odstopiti. Že sama evropska komisija nas je z zadnjimi priporočili napotila na…

Ne, na to ne pristajam. Temu se delovno sicer lahko tako reče, ampak v vlogi, v kateri sem, na to definicijo ne morem pristati. Gre za metaforo, je pa res, da na vseh devetih področjih, ki jih je izpostavila evropska komisija, moramo narediti neki napredek. In tega se zavedajo vse stranke, ne samo naša. Doseči moramo napredek pri konsolidaciji javnih financ, v prihodnjem letu moramo zmanjšati proračunski primanjkljaj na tri odstotke – od tega nihče ne more odstopiti, tudi mi ne. Uveljaviti moramo fiskalno pravilo, sprostiti moramo gospodarstvo. Težko torej rečem, od česa ne bomo odstopali. Nismo za poviševanje davkov, dopuščamo pa možnost, da bi uvedli nepremičninski davek. A bi bil ta povsem drugačen, kot ga je predvidela sedanja vlada in s katerim je doživela popoln fiasko.

V celoti ne, lahko pa pomaga to reševati. Z njim ne smemo prizadeti dejavnosti, kot sta kmetijstvo in gospodarstvo, ljudi, ki so v socialni stiski. Obdavčiti je treba kapital, ki je mrtev, nefunkcionalen, na neki način bi šlo za davek na luksuz.

Seveda. Usesti se moramo za mizo in videti, koliko je kdo v svojih zahtevah radikalen. Tudi mi se zavedamo, da bo treba dolgoročno razbremeniti stroške dela. Na dolgi rok se zavzemamo za selektivno socialno kapico, ki bi jo uvedli v pokojninskem, ne pa tudi v zdravstvenem delu. A šele tedaj, ko bi zagotovili neki stabilen alternativni vir. To so zadeve, o katerih se je treba pogovarjati. Ne moreš priti z nekim svojim stališčem in kot otrok vztrajati pri njem. V takšnem primeru dogovor ni mogoč. Prav tako koalicijske pogodbe ni mogoče sklepati preko medijev.

Kaj mislimo glede javnega dolga, smo v volilni kampanji zelo natančno obrazložili. Javni dolg je treba začeti postopno zmanjševati oziroma predvsem preprečiti njegovo naraščanje zaradi visokih obresti. To je ena naših temeljnih zavez. Ne moremo v koalicijo z nekom, ki se bo strinjal, da se javni dolg nekontrolirano povečuje ali da se proračunski primanjkljaj ne zmanjša. Poti za dosego konsolidacije javnih financ pa je več: zagotavljanje strožje davčne discipline, na primer uvedba davčnih blagajn, uspešnejše črpanje evropskih sredstev, privatizacija, v državo lahko pripeljemo tuje investitorje...

Saj je tu še veliko drugih podjetij. Poleg tega pa je pri zniževanju javnega dolga za nas ključna gospodarska rast. Je pa privatizacija Telekoma, kot vse kaže, v zaključni fazi, zato postopkov zaradi ohranjanja kredibilnosti države očitno ne bomo mogli preprečiti, saj bi lahko prišlo do odškodninskih tožb, do izgube ugleda Slovenije.

Mi bomo poskrbeli, da v skladu z našim programom vzpodbudimo zagon gospodarstva in poskrbimo za njegovo stabilno okolje.

Seveda, bojim se, da pri teh petnajstih podjetjih ne bo mogoče veliko narediti, saj je zdajšnja vlada napeljala postopke na način, da bo morala iti zadeva naprej. Pri naslednjih spiskih pa bomo morali oblikovati zelo jasne kriterije. Zadeve želimo peljati bolj skrbno. Zavzemam se samo za to, da je država boljši, bolj skrben gospodar.

Ja, še zmeraj je gospodar, marsikje žal ne najboljši, kar je naš slovenski problem. Ne pristajam pa na dilemo, ali imaš državo, ki je slab gospodar, ali pa privatiziraš in bo potem vse bolje. Privatizacija sama po sebi marsikdaj ne pripelje do boljšega stanja, po svetu pa vidimo, da je lahko država tudi dober gospodar. Upam, da bomo lahko to kmalu dokazali tudi v Sloveniji – tam, kjer bomo kaj ohranili v svoji lasti.

Sem zelo blizu stališčem, ki jih personificira naš ekonomist dr. Aleksandar Kešeljević, ki je bil tudi glavni koordinator gospodarskega področja. V tem, kar zagovarja, vidim neko uravnoteženost: ne gre ne za neoliberalizem in ne za intervencijsko državo, ampak za sozvočje vseh elementov, da se uravnotežita liberalni in intervencijski, socialni moment. V tem vidim možnost, ki je blizu slovenski mentaliteti.

Zelo težko si na mestu finančnega ali gospodarskega ministra predstavljam takšen profil. Kapitalizem, kakorkoli že razumemo ta pojav, smo v Sloveniji uvedli v zelo rudimentarnih oblikah, marsikje v tistih najbolj izkoriščevalskih. Poglejte, kaj nam je prinesel. Imeli smo proces divje privatizacije z vsemi možnimi zlorabami. Slovenija mora kapitalistično formo gospodarstva, ki je ta hip neizogibna in jo kot temelj preko določbe o svobodi gospodarske pobude postavlja tudi naša ustava, uskladiti s temeljno slovensko mentaliteto, ki je v veliki meri skupnostna, solidarnostna. Tukaj ne gre samo za ekonomski, ampak tudi za sociološki in psihološki problem. Pri nas poskušamo vse to usklajevati.

Nekaj teh njegovih komentarjev sem tudi sam prebral. Mislim, da so zmotni, kajti mi ne vidimo kake temeljne inkompatibilnosti z evropskimi priporočili. Cilji EU so dobri, že zdavnaj bi si jih morali določiti in ji zasledovati tudi sami, vprašamo pa se lahko le, kje je bil ta gospod ali pa kdo drug prej, saj so bili vendar v vladah. Najbolj se mi zdi smešno, da danes vsi bivši ministri vehementno ocenjujejo zadeve, ki se še sploh niso začele dogajati, ko vlade sploh še ni. Očitno gre za neko pozicijo v naši družbi – ki je legitimna! – da začneš takoj, ko izstopiš iz neke vlade, ki ni bila uspešna, kot strokovnjak komentirati delo naslednje vlade. To je smešno.

Hočem pa reči: priporočila evropske komisije se zdijo smiselna tudi nam, edino, na kar ne pristajamo, je to, da do teh ciljev vodi samo ena pot. Verjamemo, da je znotraj pokojninske reforme, javnofinančne konsolidacije, liberalizacije trga dela možnih več pristopov oziroma imajo različne modifikacije.

Ja, na neki način. Mi moramo najti tisti pristop, ki nam najbolj ustreza, in se odreči servilnosti do Evrope, pokazati moramo svoj jaz. To ne pomeni neke trme, tega, da bi se zdaj upirali, ampak da moramo potenciale, ki jih imamo, izkoristiti v dobro Slovenije.

Da. V marsikaterih pogajanjih smo bili zelo pasivni, nismo nastopili z lastnimi jasnimi stališči, nismo prihajali z alternativami. To nenehno poslušam od ljudi, ki so se s tem soočali v raznih telesih EU. Ne trdim, da je bilo vedno tako, a očitno je bilo tega preveč. V zadnjih letih sem poslušal, kako zahtevni so bili predstavniki drugih vzhodnoevropskih držav, postavljali so neke pogoje, mi pa smo bili zelo umirjeni.

Jaz tega ne vidim. Zelo krivično bi bilo sicer vse to obdobje dati v isti koš. V nekem obdobju so bile morda evropske politike bolj skladne z našimi, dejansko pa je Slovenija v EU prepoznavna kot država, ki zelo redko izraža svoj jaz in formulira lastne poglede. Zato tukaj vidim kar nekaj prostora, da na poti do ciljev, o katerih smo prej govorili, uveljavimo metodologije in pristope, ki bodo dobri za nas.

Seveda ni uspelo, in zato smo dobili deveto priporočilo, v zvezi s korupcijo. Slovenija je tako interesno razcepljena in politično neenotna, da v takih pogojih nobena država ne bi mogla delovati bolje, kot deluje naša. Slovenija je država, v kateri politiki v večji meri sistematično rušijo drug drugega in se ne ukvarjajo s poslom, zaradi katerega so tam. Ta destruktivnost v politiki, ta stopnja ukvarjanja s samim sabo in potem posledično vse afere – DARS, TEŠ, ne bom jih našteval – so zunanji izraz prisotnosti interesov, ki prevladajo nad državnimi interesi. Dokler sami sebe plenimo, dopuščamo, da nas plenilci vsak dan siromašijo za stotine milijonov, toliko časa ta država ne bo mogla izplavati iz krize. Zato potrebujemo neobremenjeno politiko, ki jo prinaša tudi naša stranka, in potrebujemo strokovnjake. Mi jih nameravamo angažirati čim več, takšne, ki so bili do zdaj tudi prezrti ali niso člani nekih lobističnih skupin.

Zato, ker prihaja v politiko veliko nekompromitiranih ljudi, ki imajo resen namen nekaj narediti za Slovenijo in za njimi niso že takoj opazni neki lobiji, interesi, ki onemogočajo iskanje pravih rešitev. Vprašajmo se, zakaj v prejšnjo vlado nekateri niso hoteli vstopiti. To je ključno vprašanje, vprašanje pa je seveda retorično. Zakaj prejšnja vlada v pol leta ni mogla najti zdravstvenega ministra? Zakaj so zdravstveni ministri odstopali s pojasnili, da niso kos lobijem, česar ni nihče raziskal? Zakaj je odstopila KPK in smo potem v novi KPK dobili šibko alternativo? Zakaj vlada na zdravstvenem področju ni bila sposobna izvesti nobenih reform? Potrebujemo novo politiko, novo vodenje, bolj stabilno vlado, in prepričan sem, da se ji bodo pridružili tudi nekateri tisti, ki so bili morda do zdaj zadržani tudi zaradi te politizacije stroke.

Poimensko ne bi želel omenjati nikogar, ker je del našega prostora, tudi medijskega, to, da se skuša diskreditirati vsako ime, ki se ga omeni, in ravno to marsikoga, dobre strokovnjake, odbija, da bi kandidiral za visoko funkcijo.

Imam nekaj takih signalov. Ob tem pa lahko povem, da se je tudi naši stranki priključilo zelo veliko ljudi, ki nikoli niso bili v politiki, nikoli si niso želeli v politiko, a so vstopili, ker verjamejo, da je mogoče nekaj narediti. Mnogi med njimi so na visokem strokovnem nivoju.

Menim, da se je vedno znova izkazalo za slabo, če predsedniki strank niso bili člani vlade. Komunikacija med njimi je lahko v tem primeru neposredna, vsi so vključeni v načrtovanje in izvajanje skupnih projektov in vsi so zanje tudi odgovorni.

Ne, nikakor. Vlada je politični organ. In tudi jaz sem že zdaj politik. Nič več se ne delam profesorja, kot se to prikazujejo kakšni drugi: jaz sem profesor, jaz sem nestrankarski, hkrati pa so bili ministri, župani, na kakršnikoli že politični funkciji. To je sprenevedanje. Ko prevzameš politično funkcijo, ko kandidiraš na volitvah, si politik. Tudi ministri so politiki. Vendar pa, če je v vladi nekdo, ki je pred vstopom v politiko deloval kot visoko izobražen in doma ali mednarodno priznan strokovnjak, to vladi prinese veliko kredibilnost in poveča njeno sposobnost delovanja. Moram pa dodati še nekaj: velik problem našega intelektualnega prostora, tudi na področju komentiranja zadev v javnosti, je ta, da je zelo veliko strokovnjakov, še posebej na družboslovnem področju, izdalo svoje intelektualno poslanstvo. Mnogi so neizmerno pristranski, izrazito neobjektivni, s tem pa so ti izobraženci Sloveniji naredili veliko škodo. Nič ni narobe s tem, da ima vsakdo svoj vrednostni sistem in politično prepričanje, obstaja pa neka točka objektivnosti, ko moraš kritizirati tudi nekoga, ki ti je kot politik sicer simpatičen. Pri nas tega skoraj ni, večina teh ljudi je razdeljena na vaše in naše, in ko sedejo na komentatorske stolčke, vnaprej vemo, kaj bodo povedali. S tem je intelektualna srenja legitimizirala vse to politikantstvo v Sloveniji.

Če bo Janez Janša še v času, ko bo na vrsti potrjevanje poslanskih mandatov, pravnomočno obsojen – mi vemo, da teče postopek pred vrhovnim sodiščem, zato moramo dopustiti možnost, da se tudi kaj spremeni – potem se aktivira člen zakona, po katerem nekdo, ki je bil obsojen na zaporno kazen, daljšo od šest mesecev, ne more opravljati funkcije poslanca. Res ima tudi v takem primeru državni zbor možnost, da omogoči takemu poslancu, da opravlja funkcijo. Ampak jaz to možnost razumem za primere, ko je nekdo, recimo gospod Janša, tik pred koncem prestajanja kazni. V takem primeru bi državni zbor lahko ugotovil, da je sicer bil obsojen na zaporno kazen, daljšo od šest mesecev, vendar mu bo ta kazen v kratkem prenehala, recimo čez dva meseca. V tem primeru bi bilo verjetno smiselno, ko bi državni zbor sklenil, da naj opravlja funkcijo poslanca. Primer gospoda Janše pa ni tak. Kazen je šele začel prestajati, govorimo tudi o precej hudem kaznivem dejanju, za katerega je bil obsojen, zato si težko predstavljam, da bi lahko bilo pravno mnenje tako, da bi lahko opravljal funkcijo poslanca. Kot pravnik se k temu ne bi nagibal, je pa res, da bo o tem odločala pristojna komisija v državnem zboru, in njeno odločitev, kakršnakoli že bo, bomo morali vsi spoštovati.

Seveda, v pravu so interpretacije vedno različne. Sam se k taki interpretaciji ne nagibam, saj je smisel te določbe v tem, da o nekom, ki je pravnomočno obsojen, je v zaporu in fizično ni prisoten v parlamentu, ni mogoče reči, da lahko polno opravlja funkcijo poslanca. Funkcijo poslanca je nemogoče opravljati iz zapora, to se lahko tolerira nekaj mesecev, dlje časa pa ne. Ugotavljamo pa, da tu nimamo dorečene zakonodaje in da je ta primer zelo nenavaden.

Jaz bi zakon spremenil, prepričan sem, da bomo v tem mandatu to začeli reševati, vendar je tu zelo pomembno, da zakona ne spreminjamo zaradi primera gospoda Janše. Naša rakava rana je namreč, da cele zakone včasih spreminjamo zaradi nekih konkretnih ljudi. Načelno je treba pogledati, kaj je prav in kaj ni prav. Je pa nekaj: v starejših demokracijah, iz katerih se lahko učimo demokratičnih standardov, je nepredstavljivo, da bi nekdo, ki je bil pravnomočno obsojen zaradi takega kaznivega dejanja, sploh kandidiral na volitvah.

Je, ampak, če že je, si predstavljam, da bo gospod Janša ugotovil, da na ta način ne bo mogel opravljati svoje funkcije, in se ji bo odrekel. Jaz razumem njegovo vztrajanje, da dokaže svojo nedolžnost, to je tudi legitimno, toda biti na neki visoki javni funkciji pomeni imeti objektivno odgovornost do državljanov. Bodisi znotraj občine ali na nivoju države. Če si pravnomočno obsojen, in to za kaznivo dejanje, ki ima veliko težo in je skrajno neprimerno za javnega funkcionarja, potem ni več pomembno, kaj subjektivno čutiš in misliš – lahko ti je bila storjena kakšna krivica v postopku, ki ji boš še vedno nasprotoval in si prizadeval za razveljavitev sodbe – saj v danem trenutku nisi več kredibilna oseba za neko funkcijo. Če te celotno okolje začne dojemati kot problem, potem moraš, če si demokrat, prisluhniti ljudem. Govorim na splošno, velja tudi zame in za vse nas, ki bomo prevzemali neke funkcije.

… na to ne pristajam. Res sem bil v naši volilni kampanji najbolj prepoznavna oseba, vendar pa ne razmišljam na tak način. Nikakor ne želim zmanjševati vloge kandidatov in kandidatk, ki so skupaj z mano šli na volitve, in tudi vseh tistih, ki so nas v stranki in izven nje podpirali. To je bila naša skupna zmaga, ne glede na različne ocene, ki se pojavljajo v javnosti…

Lahko zagotovim, da smo vse kandidate za poslance preverili. Večino kandidatov so ljudje iz ožjega dela stranke poznali osebno že od prej, del poslancev pa je izšel iz našega ožjega jedra, ki se je celo leto gradil kot del civilne družbe.

O tem se še nismo odločali, niti se nismo izčrpno pogovarjali. Načrtno smo preskočili evropske volitve, saj smo ocenili, da to ni tista zgodba, ki je ta hip za Slovenijo najpomembnejša. Odločili smo se, da bomo vso svojo energijo najprej usmerili na nacionalno raven, ker je treba državo pripeljati iz krize. V prihodnjih mesecih se bomo zagotovo uvrstili tudi v okvir evropskih strank; o tem, kam, mora odločiti svet stranke po predhodnem preverjanju med članstvom, zato o tem zdaj ne bi želel govoriti. Naš prihodnji kongres bo verjetno jeseni, saj bo treba spremeniti tudi ime stranke. Veste, da sem bil naprošen, da posodim svoje ime zato, da bi lahko bila stranka v kratkem času do volitev sploh prepoznavna, zdaj pa je čas, da damo stranki neko drugo, vsebinsko ime.

Naj pojasnim. Mi se zavzemamo za pravice LGBT, to smo v naših zadnjih izjavah tudi izrecno povedali. Podpiramo vse njihove pravice, ki jim gredo tako po mednarodnih konvencijah kot po naši ustavi. Ko smo rekli, da posvojitvam ne nasprotujemo, smo želeli povedati, da smo za uveljavitev njihovih pravic, seveda pod predpostavko, da imamo za to dovolj glasov v parlamentu. Pravic LGBT ne moremo uveljaviti na silo, potrebujemo zakonsko predpisano večino, da se te stvari uredijo.

Nekateri so citirali neke moje kolumne, ki sem jih napisal pred leti in v katerih sem odpiral določene dileme. To je bilo takrat moje osebno stališče, na podlagi katerega pa so nekateri menili, da sem morda nasprotnik pravic istospolnih. Jaz nisem nasprotnik teh pravic, verjamem pa, da jih v družbi ni smiselno uveljavljati na silo. Smo demokratična družba in zato potrebujemo demokratični konsenz.

Kot sem že dejal, pravic LGBT ne moremo uveljaviti na silo, potrebujemo zakonsko predpisano večino, da se te stvari uredijo.

Vse te mučne zgodbe z izbrisanimi zdaj nima več smisla pogrevati za nazaj. Treba je enostavno spoštovati odločbo evropskega sodišča za človekove pravice in jo uresničiti v skladu s pravom in objektivnimi možnostmi.

Dokončna pilotska sodba velikega senata evropskega sodišča za človekove pravice v primeru Ališić in drugi proti državam naslednicam nekdanje SFRJ bo vplivala na slovenski proračun ter zahtevala spremembe slovenske zakonodaje, ker je v nasprotju z veljavnim sporazumom o vprašanjih nasledstva iz leta 2001. Ker sodba ni neposredno učinkujoča v slovenskem pravnem redu, mora že sedanja vlada v okviru svojih pristojnosti in možnosti pričeti s sistemskimi ukrepi, ki bodo omogočili, da bodo Republika Slovenija in njeni pravni subjekti v določenih časovnih okvirih spoštovali sodbo. Obenem bi bilo treba proučiti in uporabiti vsa politična in pravna sredstva mirnega reševanja sporov proti vsem kršitvam in kršiteljem sporazuma o vprašanjih nasledstva iz leta 2001.