Ne le zdravi športniki, ampak tudi tisti, ki so ali so bili poškodovani, v (pre)veliki želji po nastopanju in uspehih – kljub nespornemu športnemu motivu – pogosto preveč tvegajo in ogrožajo svoje zdravje. Športniki se skoraj vedno znajdejo v začaranem krogu, v katerem so po eni strani najpomembnejši dejavnik, po drugi pa tudi žrtev.
Majdičeva je na OI 2010 v Vancouvru na ogrevanju v nezavarovanem ovinku padla v štiri metre globok jarek. Kljub strašnim bolečinam zaradi petih zlomljenih reber in poškodbi pljuč, iz katerih je uhajal zrak, si je pozneje pritekla bron. Na vprašanje, ali je pri sprejemanju odločitve za nastop gledala le nase ali pa z odstopom ni želela razočarati trenerjev, serviserjev, navijačev, družine in drugih, Petra Majdič odgovarja: »Mislim, da je pretirana trditev, da je bilo zaradi nastopa ogroženo moje življenje. Ko sem šla na start, nihče ni vedel za poškodbo, sprva je bil potrjen le hujši udarec. Vedeli smo, da končujem kariero, da so to moje zadnje igre in zadnja priložnost za uresničitev cilja in želje, ki smo ju tudi ekipno gojili v zadnjih letih – kolajna. Zavedali smo se, da je glede na bolečine to dokaj nerealno, a ker kot športnik ne odstopaš, sem šla na start vsaj poskusit. In bila nagrajena s kolajno.«
Za to, da gre športnik hitro po poškodbi ali celo s poškodbo v tekmovalno areno, Majdičeva kot glavni razlog navaja športni motiv: »Kot športnik si od mladih nog skozi treninge in tekmovanja navajen, vzgojen in naučen dokazovanja ter prestavljanja lastnih meja in sposobnosti. Tudi v težkih trenutkih razmišljaš, da ne smeš obupati in da se ne smeš sprijazniti s predčasnim koncem.« Za bolečine pravi, da jih je vajena že s treningov: »Zaradi težkih treningov sem pogosto imela podobne bolečine, tista na olimpijskem nastopu je bila le stopnjo višje. V dvajsetih letih ukvarjanja s smučarskim tekom se je moj prag bolečine počasi dvigoval. Tudi ljudje v težki službi, na primer rudarji ali v tovarni, se skozi daljše obdobje privadijo na napore in bolečine. In v dvajsetih letih se tudi njihov prag dviguje.«
Velika krivda medijev in javnosti
A Majdičeva svari tudi pred negativno vlogo medijev in javnosti. »Mediji ustvarjajo in uravnavajo javno mnenje in so lahko tudi kruti. Leta 2009 sem imela slabo izkušnjo na tekmi v Liberecu, kjer sem zbolela in startala z virozo. Kot glavna favoritinja sem bila šele deveta in mediji niso imeli usmiljenja do mene, posledično tudi večji del javnosti ne. Takšne stvari te zaznamujejo in si jih enostavno ne smeš več privoščiti. Kariera športnika je tako ali drugače zaznamovana z mediji in javnim mnenjem. Mediji in javnost zahtevajo kolajne in vrhunske uvrstitve, nikakor pa ne prenesejo poraza. Športniki, trenerji, serviserji in drugi precej bolje prenašajo poraze kot mediji, prav tako so pripravljeni prej odstopiti in zavarovati svoje zdravje, le mediji in javnost tega skorajda ne dovoljujejo.«
Zdaj 33-letni košarkar in nekdanji reprezentant Sašo Ožbolt ima za sabo tri težke operacije levega kolena, na rehabilitacijah pa je preživel skupno več kot leto in pol. »Morda se športnik sploh ne zaveda, da s takšnimi poškodbami tvega zdravje. A tudi če se, je večinoma športni motiv tako močan, da odmisli tudi dejstvo, da bo na stara leta čutil posledice. Vztraja in tvega, tudi zato, ker je to pač njegov kruh, služba, zaslužek. To je tudi razlog, da redki obupajo že po prvi hudi poškodbi in končajo profesionalno kariero,« meni Sašo Ožbolt.
Na športnikovo odločitev za čimprejšnjo vrnitev vplivajo tudi pričakovanja in pritiski trenerjev, klubskega vodstva, medijev, sponzorjev in navijačev. »Nihče ti neposredno ne reče, da moraš igrati, ampak pravijo, da se sam odloči. A to pričakujejo, saj vsi posredno živijo od igralcev in rezultatov, zato se športnik znajde v neprijetnem položaju. Pomembno je, da ima v teh trenutkih vsestransko podporo in da se vrne, ko je sam povsem prepričan o tem,« poudarja Ožbolt, ki priznava, da je velikokrat igral poškodovan, a so to vedeli redki. »Veliko športnikov zaradi bolečin igra pod vplivom injekcij in protibolečinskih tablet, a vsak se sam odloča o tem. Vsak je seznanjen s tem, da oboje dolgoročno škodi, a zaradi želje in strasti po igranju športniki to večinoma vzamejo v zakup.«
Glavna težava je glava
Tako kot fizične posledice poškodb so pomembne tudi psihološke, na primer, ko ima športnik podzavesten strah pred novo poškodbo in ne igra na polno. »Po prvi operaciji in rehabilitaciji je še nekako šlo, ampak po drugi in tretji nisem več verjel vase in v to, da bom spet lahko igral na visoki ravni. Telesno si mogoče pripravljen, a težava je glava. Telo ni neumno, v sebi ima varovalo, obrambni mehanizem – strah. Imaš občutek, da se je strah naselil v tvoje telo. Med treningi in tekmami skoraj ves čas podzavestno razmišljaš o poškodbi in paziš na vsako malenkost pri gibanju. Zato se je spremenil tudi slog moje igre: manj agresivnosti, manj kontaktov v igri, namesto prodorov pod koš meti z razdalje... In šele takrat se zaveš, kako sproščeno si lahko igral pred poškodbo,« se spominja Sašo. Kljub peklu poškodb, operacij in rehabilitacij, skozi katerega je šel, dodaja: »Športni motiv je tako močan, da bi verjetno šel še enkrat po isti poti. A če bi bil mlajši, ne vem, ali bi se odločil za vrhunski šport, saj postaja vedno bolj krut.«
Športni psiholog dr. Matej Tušak opozarja, da predvsem v nekaterih panogah prihaja do trajnih okvar in prizadetosti delov telesa, kar ogroža zdravje in je tudi slaba reklama za šport. Priznava, da se športniki v precej primerih ne zavedajo posledic nastopov v poškodovanem stanju, a z dodatkom: »Tudi tisti, ki prekomerno uživajo alkohol in gredo potem za krmilo avta, se ne zavedajo, da lahko sebi ali drugim povzročijo trajno poškodbo ali celo smrt. Tisti, ki 20, 30 let kadijo, se slabo zavedajo, da jih lahko na stara leta doleti huda bolezen. Neodgovornost športnikov lahko primerjamo z neodgovornostjo tudi na drugih področjih,« ocenjuje Matej Tušak.
Menedžerji so še na slabšem
Če športnik v ali po poškodovanem stanju doseže uspeh, je v očeh javnosti junak, a sočasno je to neodgovorno dejanje do sebe in svojega zdravja. »Vseeno je v ozadju te odločitve pozitivna ideja, zato so potem posledice za zdravje malce lažje razumljive in razložljive. Lahko bi rekel, da so psihične oziroma osebnostne posledice pogosto protiutež fizičnim. Športnik, ki nastopi poškodovan, predstavlja situacijo, iz katere ne more priti kot poraženec, osebnostno pa nanj vpliva tako, da si potem težko predstavlja, da je kakšna naloga zanj pretežka. A vsak daje sam na tehtnico dve stvari: fizične posledice na eni strani in osebnostne posledice nekega uspeha oziroma premagovanja sebe na drugi,« analizira Tušak.
Ko se športnik odloča, ali bo kljub poškodbi nastopal, je v začaranem krogu, v katerem pa je prav on odločilen dejavnik. Če bo nastopal, bodo posledično uspehi, sponzorji, denar, zanimanje medijev in javnosti, sočasno pa je žrtev tega začaranega kroga, kajti brez njega tega ne bo. »A ne smemo pozabiti, da tudi ljudje na drugih področjih veliko tvegajo, predvsem zdravje, za svoj uspeh. Vrhunski menedžerji v gospodarstvu so delovno zelo obremenjeni, večinoma se ne prehranjujejo zdravo, malo spijo, pomanjkanje spanja nadomeščajo s pitjem energijskih pijač in kave... Medtem pa vrhunski športniki načeloma živijo zdravo, pazijo, kaj in koliko jedo, dovolj spijo... Zato se postavlja vprašanje, kdo dela svojemu telesu in zdravju večjo škodo,« svojo analizo končuje Tušak.
