Za Argentino je bila to najbolj pomembna nogometna tekma po finalu mundiala leta 1990. Država je na nogah, zato je v zadnjih dveh dneh iz Argentine v Brazilijo odšlo kar 36 potniških letal, od tega jih je bilo petnajst dodatnih zaradi velikega navala. V povprečju je bilo v vsakem letalu več kot 170 potnikov, kar pomeni, da je v Brazilijo pripotovalo novih 6200 Argentincev. Na tisoče jih je odšlo tudi z avtomobilom ali avtobusom, več deset tisoč Argentincev pa je v Braziliji že od prej.
Toda nogometna evforija ni predramila vseh Argentincev. Eden takšnih, ki ga prav malo briga za nogomet, svetovno prvenstvo in argentinsko reprezentanco, je Carlos Yoder, Argentinec, ki živi v Sloveniji. Toda to nikakor ne pomeni, da o nogometu nič ne ve. Ravno nasprotno. »Nogomet mi preprosto ni všeč, ker podpira veliko stvari, ki niso pravične. Vsi vemo, koliko milijard dolarjev je zahtevala organizacija svetovnega prvenstva v Braziliji, čeprav je v državi huda revščina. Nič čudnega, da so bili pred prvenstvom protesti celo v Braziliji. Šport in nogomet sta v osnovi zelo lepa, toda problem vidim v ideološkem vidiku. Kjer je veliko denarja, je namreč vedno zelo malo pravic,« je opisal svoje nestrinjanje z modernim nogometom.
Nogomet platforma za bogastvo
Podobno kot v Braziliji tudi v Argentini gospodarsko stanje ni cvetoče. Predvsem so v stiski številni milijoni ljudi, ki se preživljajo iz dneva v dan. »Ravno iz teh družbenih slojev prihaja največ nogometnih navijačev, toda nogometaši, za katere stiskajo pesti, so milijonarji,« je rekel. »Veliko Argentincev vidi nogomet kot platformo za bogastvo. Svoje otroke zato raje pošljejo v nogometne šole kot na univerzo, ker je boljši posel. Toda le redkim uspe.«
Kljub temu revščina ni edini problem navijačev. »Pogosto so tudi zelo nasilni. Velika težava je, da imajo precejšnjo družbeno moč, saj so povezani s sindikati in politiki, vse pa zato, ker gre v nogometu za velik posel. Nekateri navijači so celo profesionalni navijači, zato je vprašanje, kaj je sploh ostalo od prvinskega športa. Kje se je izgubila tista 'jogo bonito', kot pravijo Brazilci lepi igri?« se sprašuje Yoder. »V kapitalističnem svetu je industrija nekaj povsem normalnega, toda moti me, da se ne prizna, da je tudi nogomet industrija. Prodaja se nogomet kot nekaj večjega, kot neko strast, a v resnici gre za ogromno industrijo. To je industrija v imenu strasti.«
Najprej na kosilo, nato na tekmo
Nogomet ima v Argentini podoben status kot vera, pri čemer je precej podobnosti. »Tekme v Argentini so največkrat v nedeljo. Gre za enak obred, kot je hoja v cerkev. In vsako nedeljo imajo Argentinci najprej tradicionalno kosilo, nato pa gredo 'a la cancha' na tribuno. Naslednji ponedeljek se nato vsi v službi, na avtobusih in na metroju pogovarjajo samo o tekmi. Gre za pobeg od vsakdanjih težav,« pravi Yoder, ki si med svetovnim prvenstvom ni ogledal niti ene tekme. »Veliko prijateljev me sprašuje, 'ali si videl to tekmo, ali si videl ta gol', jaz pa jim odgovarjam, da ne. Vidim pa stvari na facebooku od mojih prijateljev iz Argentine in rojakov, ki živijo v Sloveniji, saj veliko pišejo in komentirajo dogodke na svetovnem prvenstvu. Na ta način sem tudi izvedel, da je Nemčija premagala Brazilijo s 7:1 in da Argentina igra z Nizozemsko.«
Carlos Yoder je v Slovenijo sicer prišel pred devetimi leti in pol. »Zaradi ljubezni,« je priznal. »Spoznal sem Slovenko, s katero sva hotela živeti skupaj ves čas in ne samo nekaj mesecev. Delo sem dobil v Ljubljani prek interneta.« Po poklicu je glasbenik in računalničar. »Ko sem prišel v Slovenijo sem delal najprej v pisarni, kjer sem razvijal neko spletno stran. Sedaj se ukvarjam z glasbo v akademski organizaciji, kjer je v ospredju etnomuzikološka dejavnost,« je povedal 36-letni Yoder, ki živi v Vipavski dolini. »In ja, z glasbo je podobno kot z nogometom. V osnovi, v čistem stanju ni z njo nič narobe, toda problem je, da je tudi glasba v veliki meri postala predvsem posel.«
