Na mednarodnem filmskem festivalu v čeških Karlovih varih bo v tekmovalnem programu East of the West danes premierno prikazan slovenski film Drevo, celovečerni prvenec Sonje Prosenc, diplomantke fakultete za družbene vede (iz novinarstva in kulturologije), ki si je za svoj medij izbrala film. Leta 2009 se je udeležila enoletnega scenarističnega programa TorinoFilmLab, režirala kratki film Jutro, ki je bil po festivalski poti odkupljen še za predvajanje v 31 državah, in odličen dokumentarni portret slikarja Jožeta Tisnikarja Mož s krokarjem, z izvrstno fotografijo Mitje Ličena, ki je bil direktor fotografije (in koscenarist) tudi pri njenem celovečernem prvencu Drevo.
Portret stanja ujetosti
»Ideja za ta film,« pravi Sonja Prosenc, »se mi je porodila iz zgodb, ki sem jih slišala in prebrala med raziskovanjem za projekt z nekega drugega področja. To so bile zgodbe o otrocih, ki zaradi maščevanja, ki grozi njihovi družini, odraščajo ujeti za zidovi svojega lastnega doma. S koscenaristom in direktorjem fotografije Mitjem Ličnom sva vzela ta moment in okoli njega zgradila svoj fiktiven svet, ki sicer ne poskuša posnemati realnosti, a nosi realna občutja ujetosti in tesnobe. Lani je med snemanjem filma meni ljuba oseba, del naše družine, umirala. Vsak snemanja prosti dan sva z Mitjem preživela z njo v bolnišnici. Vsakič znova, ko sva se vračala na snemanje, je v nekajurni vožnji ideja, ki naju je obsedala v filmu, bolj in bolj preraščala v najino lastno občutenje ujetosti v položaj, ki ga ne moreš spremeniti, in tistega neizbežnega, ki prihaja. Kar je bilo med pisanjem scenarija ideja, je zdaj skozi izkušnjo neizbežne prihodnosti postalo pristno občutenje in še poudarilo fokus najinega zanimanja. Zgodba o maščevanju tako ni jedro, ampak je postavljena kot okvir filma, znotraj katerega se izrisuje in vibrira portret določenega stanja, stanja ujetosti in tesnobe.«
Film ima tri protagoniste, mati in njena sinova, starejšega Aleka in mlajšega Velija. In nekaj nevidnih, ki pa so permanentno navzoči in v nekem prizoru v daljnjem planu opazni kot pogrebci. In Drevo je drama med vidnim in nevidnim, med prostorom v hiši in na njenem obzidanem dvorišču ter prostorom onstran zidu.
Soočanje z neogibnim
V tej drami se najprej znajdemo skozi pogled in izkušnjo mlajšega sina Velija (Lukas Matija Rosas Uršič), ki mu mati in starejši brat ne dovolita zapustiti dvorišča, stopiti skozi vrata v prostor tam zunaj. Ko se malemu Veliju posreči splezati na vrh obzidja, mati vsa prestrašena prihiti in ga umakne z zidu. V družini govorijo slovensko, toda ne vemo, kje pravzaprav stoji ta hiša z obzidanim dvoriščem, kjer vlada tolikšen strah, da bi otrok zapustil dvorišče in »stopil v svet«. Starejši brat Alek poskuša Veliju to dečku nerazumljivo zaporo predstaviti kot igro, toda zakaj v njej ni nič igrivega? Ko film izbere vidik matere (Katarina Stegnar), ki jo v pogovoru s taksistom slišimo govoriti albansko, je »skrivnost« te družine sicer geografsko locirana, a še vedno ohranjena.
Šele z Alekom (Jernej Kogovšek) se zares znajdemo zunaj hiše, onstran njenega dvoriščnega obzidja, na mestnih ulicah v družbi z njegovim dekletom in v krošnji velikega samotnega drevesa skupaj z albanskim prijateljem, ta pa med pogovorom naredi hiter gib in pade z drevesa; v naslednjem prizoru pa vidimo tisti kader s pogrebci. Skozi ves film je torej nad družino visela grožnja s smrtjo, ki so jo pogrebci, družina smrtno ponesrečenega albanskega fanta, namenili bodisi Aleku bodisi Veliju. Toda film se s tem običajem krvnega maščevanja ukvarja le v toliko, kolikor ga prikaže skozi oči tistih, ki ga verjetno niti niso poznali in so, ničesar krivi, postali njegove nemočne žrtve. In prav s povsem ponotranjeno situacijo nemočne žrtve, toda ponotranjeno tako v psihičnem smislu kot v pogledu čisto konkretnih, banalnih dejanj brezizhodnosti, je lahko Drevo tudi prispodoba ne le družinskega življenja, soočenega z neznanim, pogubnim in neogibnim.
Film Drevo je sofinanciral tudi Slovenski filmski center (z 228.000 evri), nastal pa je v koprodukciji Monoo, TV Slovenija, Staregare in Nuframe.
