Jean Echenoz je mojster biografske literature, ki ga v enaki meri zanimata »junak« in njegov kontekst. Junak je v tem primeru nadvse slikovit: tak ubogi Čehek, suh, bledičen, z velikimi zobmi, ki na zimski tekmi v Helsinkih nima niti trenirke. Ki teče »narobe«, noge mu plahutajo in roke ne nihajo v lepem ritmu, ki ne pozna in potem ne upošteva športne znanosti, ki skrbno preračunava, kako naj se tekač giblje, kako naj si razporeja moči, da bo zdržal tudi maraton. Zatopek teče v nasprotju s fiziko, naravni talent najboljše vrste, teče hitreje kot vsi drugi, po zmagi pa rad še malo poparadira, za publiko.
Hkrati je Zatopek orodje socializma, je tisti, ki najprej ne sme v tujino, ker je tujina sovražni teritorij, potem sme, mora, ker tam dokazuje, da socializem koristi celo tako, da prebivalcem nabrusi pete, in potem spet ne sme, ker je postal že malo prevzeten. V zameno za športno in vojaško kariero mora lagati in molčati, in to tudi naredi, na vdan, skoraj švejkovski način.
Echenoz tako skozi podobo fanta, ki doseže vse, kar tekač sploh lahko doseže, slika tudi socialistično Češkoslovaško, vso njeno mizerijo, zatiralskost in zatiranost od Sovjetske zveze, shizofrenost režima, ki nenehno išče nove notranje sovražnike in nenehno spreminja mnenje o dovoljenem in prepovedanem, medtem ko ljudje obupano ugibajo, kaj smejo in česa ne. A to počne z zgodovinsko distanco do težkega časa, predvsem pa z veliko naklonjenostjo do tekača, ki ga je ta čas premetaval, v katerem ni bil čisto nedolžen in je použil tudi marsikateri privilegij nomenklature, pa na koncu vendarle nastopil proti ruski invaziji in bil kaznovan. Ravno ta blagohotnost in temeljno razumevanje tragične usode ljudi znotraj trdega režima sta odlika knjige, ki kot neka tiha podstat drži spomenik temu klovnovskemu kralju atletike.
