Tokrat bom besedilo začel na tretjem koncu, kajti tudi ko naslednji dan zbiram misli, se ne morem otresti enega in glavnega spoznanja – Pearl Jam je morda celo edina skupina, ki se stara z nami. Večkrat v zadnjem času smo se namreč ukvarjali z dejstvom, da je nekatere stvari enostavno bolje pustiti v preteklosti, ker smo jih z leti prerasli in danes nimajo več tistega učinka kot nekoč. Prej nasprotno: spremenijo se v razočaranje in številna podvprašanja, kaj neki mi je takrat bilo. Pri Pearl Jam je drugače – njim je uspelo ohraniti in v prihodnost preslikati vso privlačnost tistega trenutka »desetke« z začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja. Vse je namreč tako, kot je bilo, le da se danes piše leto 2014, in – z izjemo Eddieja Vedderja – se fantom to tudi pozna, a le na zunaj. Kdor je med nedeljskim koncertom zaprl oči, se je lahko videl in slišal v RKCNDY klubu v Seattlu v trenutku, ko je Josh Taft usmerjal kamere, ki so beležile video Alive, a hkrati dobro vedel, da se nahaja na razprodanem stadionu v Trstu. Članom Pearl Jam je namreč uspelo, da so vsem prisotnim povrnili izgubljeni spomin, zato jih je publika dobesedno objela – kot človek objame svojega davno izgubljenega otroka.
Umetnost se ni umaknila pozi
Pearl Jam so odporen rockovski bend v svojem bistvu in duši; o njih vemo vse, a hkrati ne vemo ničesar. Zato je avra okoli skupine skozi leta ostala nedotaknjena, kar jih je še toliko bolj približalo poslušalcem in okoli njih ustvarilo kult – okoli njih, ne pa v njih samih. To so še vedno (t)isti fantje, ki so skozi sebe nagovorili generacijo in zdržali vse medijske ter industrijske pritiske. Čvrsto so stali in obstali na zemlji, zavedajoč se svoje polne odgovornosti. In nedotakljivosti. Že samo s tem opravičujejo smisel svojega nekaj manj kot četrt stoletja dolgega obstoja z vsemi moralnimi in političnimi pregradami, ki so se okoli njihovega imena postavile v post-grunge epohi. V tem je moč poiskati (in razumeti) izjemen hommage njihovi Mother Love Bone predzgodbi: v prvem dodatku sta Chloe Dancer in Crown of Thorns dobesedno presekali spono in odvedli poudarke mimo vseh takratnih in današnjih trendov – in sicer brez patetike ali cenenega mistificiranja.
Njihova pozicija je – za razliko od prve polovice devetdesetih let – danes resda malce manj »glasna«, vendar stalno prisotna in nikdar pod vprašajem. To je še vedno uporniški rock'n'roll, ki rekrutira vsa hard rock, blues in punk stališča ter jih prepusti njihovim instrumentalnim ekshibicijam. V tem se Pearl Jam tudi razlikujejo od svojih (preživelih) kolegov. V vsakem glasbenem poskusu, uspelem ali ne, namreč prebiva odkrita želja, da nam nekaj povedo, nekaj, kar se njim samim zdi še kako pomembno. Neposredno in enostavno, brez odvečne prtljage; sporočila so pretkana s čustvenim očiščenjem v simbiozi z melodično občutljivostjo. Zato se fantje, še zlasti Eddie, na odru razdajajo, ponujajo nam »polne« trenutke ter pomikajo vsakršne glasbene delitve stran in nad konkurenco. Ob poslušanju Pearl Jam se zaveš, da polnokrvna (stadionska) rockovska glasba še ni rekla zadnje besede. Iz svoje umetnosti namreč niso naredili poze, kar je danes redko videna in slišana vrednota.
Zreli, toda nič manj siloviti
Poleg vsega prej naštetega Pearl Jam spontano ohranjajo zlato pravilo rock'n'rolla: so skupina (trenutnega) navdiha! Ker imam rad nepredvidljivost, pred koncerti skoraj nikdar ne gledam spiska pesmi, ki jih bodo izvajali; no, v njihovem primeru te bojazni ni bilo. Program ni nikoli znan vnaprej, še več, sposobni so ga celo spreminjati na odru samem. Takšno početje je danes že privilegij, ki smo ga redko deležni, saj se bend popolnoma prepusti občutkom in izmenjavi energije z občinstvom. In če zapišem, da je bila silovitost te energije tolikšna, da se imamo zgolj odličnemu arhitektu stadiona Nereo Rocco zahvaliti, da se stene niso »razcvetele« na vse štiri strani, potem si lahko vsaj približno predstavljate, kaj se je tokrat dogajalo v Trstu. Za vse ostalo je bilo treba biti tam.
Pearl Jam – čeprav Eddie Vedder s svojim scenskim obnašanjem ostaja glavni adut skupine – delujejo kot enoten bend, kjer je vse v funkciji muziciranja. To je nadomestilo za nekdanje norenje po odru in z njega, a nikjer na škodo, recimo temu, šova kot takšnega. Pravzaprav je bilo pravi užitek opazovati, s kakšnim zadovoljstvom in posvečenostjo pet starih prijateljev še vedno nažiga svoje instrumente. Tako je bilo prijetno videti nas, ki smo iz zadnjega kota omare znova izvlekli kariraste srajce in obuli pošvedrane allstarke. Ne glede na kar nekaj »energijskih« izmenjav na relaciji izštekano–naelektreno vzdušje samo ni trpelo. Umirjene emocije so zgolj dokazale zrelost benda, ki se v nobenem trenutku ne sramuje svojih korenin ali pogleda v vzvratno ogledalo, če smo že pri njih (Low Light, Sirens).
Nemalo je bilo tudi utrinkov, ki so me še dodatno prepričali, da so razkošne kitarske tapiserije tipa Lynyrd Skynyrd preživele prav v njihovih podaljšanih kitarskih solažah (Wasted Reprise, Life Wasted), Alive pa je tako ali tako Free Bird generacije devetdesetih. V treh urah in petintridesetih pesmih se je našlo za vsakogar nekaj – od referenc na južnjaški rock in akustičnih harmonij šestdesetih, prevlečenih z youngovskimi kitarskimi izpadi (tokrat sicer brez tako všečnih feedbackov) do hardrockovskih prijemov v objemu punkovske senzibilnosti. Mimo Rockin' in a Free World tudi tokrat ni šlo. A tisto, kar je najbolj štelo - Pearl Jam so nam ponudili svojo glasbo na človeški način. Videlo in slišalo se je, da z užitkom igrajo ljudje in ne »stroji«; igrali so brez vsakršnih trikov ali odvečnih scenskih efektov. Publika od vsepovsod je to ocenila z – neprecenljivo!
