Afriška prašičja kuga (APK), ki v nekaterih oblikah pomeni stoodstotno smrtnost, se je spomladi prenesla v Evropo, in čeprav so bili za zdaj primeri okužbe potrjeni samo pri divjih prašičih v Litvi in na Poljskem, bi lahko bolezen že jutri izbruhnila po vsej stari celini. Ali pa še naslednjih 150 let ne. »Takšne napovedi so zelo nehvaležne, če že ne nemogoče,« je povedal dr. Klaus Robert Depner z nemškega zveznega inštituta za zdravje živali, nekakšnega ekvivalenta slovenskega nacionalnega veterinarskega inštituta. »To je kot napovedovati vreme za prihodnjo zimo. A eno je gotovo: če se bo zgodilo, se bo v petek popoldne ali na predvečer praznika,« je razlagal med včerajšnjo dopoldansko pripeko v zbiralnici kadavrov v Starem Logu pri Kočevju, kakšen meter stran od na glavo obešenega primerka divjega prašiča.
Depner tega ni izjavil kar tako. Leta 2011 je v Bolgariji raziskoval primer izbruha slinavke in parkljevke, ki sta se nato kritično razširili po vsej Evropi. Potem ko sta dva »vikend lovca« pravilno posumila na okužbo pri treh divjih prašičih in tudi ustrezno reagirala, se je izkazalo, da so trupla prašičev med novoletnimi prazniki – zgodilo se je namreč tik pred novim letom – izginila. Najti niso mogli niti omenjenih lovcev. »Si predstavljate, da se epidemija razširi z vašega praga, vi pa ne veste, kam so poniknili okuženi kadavri?«
Številne varovalke
Pristojni zagotavljajo, da se pri nas kaj takega ne more zgoditi, saj imamo zelo razdelan sistem sledljivosti. Na simulacijski vaji najdbe trupla divjega prašiča, okuženega z APG, na kateri so sodelovali lovci, veterinarji, inšpektorji in predstavniki predelovalne industrije, so se vsi strinjali, ne nazadnje tudi Depner, da je sistem nadzora in ukrepanja v Sloveniji dobro zastavljen.
Posebej suvereno so se držali lovci. »Ljudje mislijo, da to poteka kar malo po domače. Daleč od tega!« je bil odločen Lojze Markelc, član lovske družine Škofljica. Vsak ustreljen divji prašič mora najprej v zbiralnico, ki jo mora imeti, skupaj s hladilnico, vsaka lovska družina. Tam truplo najprej pregleda preglednik, posebej usposobljen lovec, ki oceni zdravstveno stanje uplenjene divjadi. Lovca tudi izpraša o obnašanju živali in morebitnih posebnostih. Če je kar koli sumljivega, sledi še pregled veterinarja, ki običajno analizira vzorec jeter, srca, pljuč. V primeru, da gre meso v predelavo, pregledajo vsak kos posebej še enkrat v obratu. »Nadzor ne deluje 100-odstotno le v teoriji, ampak tudi v praksi,« so hiteli zagotavljati lovci.
Vsega se ne da imeti pod nadzorom
No ja, če seveda odštejemo krivolov. »Vsaka uplenjena žival mora nujno v zbiralnico, druge možnosti ni, in če tam ni preglednika, mora počakati v hladilnici, v tem času pa ne sme nič ne ven ne noter. V primeru krivolova, ki je kaznivo dejanje, je to seveda drugače, saj ni nikakršnega nadzora,« je pojasnjeval eden od prisotnih. Koliko je tega, je težko oceniti, a Markelc miri, da tovrstni »vikend lovci« pravzaprav lovijo bolj zaradi adrenalina kot zaradi mesa, zaradi česar z vidika širjenja virusa načeloma niso tako velik problem.
»Poudariti je treba, da se virus ne širi zaradi živali, ampak zaradi obnašanja ljudi, ki skačejo s celine na celino in s seboj nosijo mesne proizvode,« poudarja Depner. Iz Afrike se je virus denimo razširil zaradi neprimernega odlaganja odpadkov, ki so v vzhodno Evropo prispeli z ladjami. Namesto da bi jih zažgali, so jih le odložili in virus je imel odprto pot na novo celino.
Bolezen je sicer zelo nalezljiva, prizadene pa tudi domače prašiče, ki se lahko okužijo neposredno, pa tudi posredno prek klopov ali kontaminiranih predmetov. Za določene oblike je smrtnost tako rekoč stoodstotna. Cepiva ni, zdravila tudi ne, zato je ključnega pomena preventiva. Dobra novica je, da se virus ne prenaša na človeka.
