Popravek navedb v pismu Ženje Leiler Kos

1. Trditev, da je z menoj težko polemizirati, ker naj bi vse vedel, ni resnična. Za to ga. Leiler-Kosova nima nobenih dokazov. Oziroma prosim, če jih lahko predloži. Polemizirati je lahko z vsakim (torej tudi z menoj), če gre za dejstva (številke).

2. Trditev filmske srenje, da so se zneski prepolovili, ni povsem napačna. Dobljena sredstva SFC leta 2012 so se prepolovila glede na predvidena v proračunu za leto 2012 (dobil je le 48 % predvidenih sredstev)! Veseli me, da potrjujete moje navedbe, da je z vaše strani posredovana informacija o financiranju SFC pomanjkljiva. Sam dejstva, da se za istovrstne podatke ne pove prave številke, opredelim z besedo »manipulacija«.

3. Pri obveznosti 2 % od RTV-prispevka za filme, ki je namenjena kinematografskemu predvajanju, je vendarle kriva v zakonu uporabljena beseda »nameniti«. Slovar SKJ zelo lepo pove njen namen: »skleniti, odločiti, da se komu kaj da (da bo kdo česa deležen)«. Kakor koli se obrača zapisane besede v sedanjem zakonu o SFC in enake v predlogu SLAVC, pa RTV formalno izpolni svojo zakonsko obveznost, če objavi razpis za filme v višini 2 % RTV-prispevka. Tudi če objavi razpis zadnji dan leta (ali aprila, kot je v predlogu) pa potem ugotovi, da projekti niso kakovostni, ali pa jih producenti zaradi nesporazuma okoli DDV nočejo delati. Vedo namreč, da se za 328.000 evrov kakovostnega celovečernega filma praktično ne da narediti. Torej se odločite, ali naj 1,7 milijona evrov resnično da za film ali naj RTV Slovenija le objavlja razpise.

4. Igor Kadunc bi to, da bi morda MzK pri predlogu glede sveta agencije za AV-dejavnost delno upoštevalo pripombe filmske iniciative, zagotovo zapisal, če se ne bi sestanek, kjer ste to omenili, končal v petek, 23. maja, ob 15. uri. Članek pa je bil oddan 20. maja. Ob tem je očitno je tudi, da naj bi svet ostal. Le o filmskih projektih naj ne bi odločal! Vesel bom, če bo boste povedali, v katerih komisijah za izbor filmskih projektov ste sodelovali. Prav tako nobena teorija ne pozna tega, da naj bi posvetovalni organ direktorja odločal namesto njega!

5. Avtorica očitno ne pozna sistema, ki je veljal leta 2010, kar se vidi iz pripombe, da »naj bi bistveni del sredstev za produkcijo dodelil enemu samemu filmu«. Tedaj je celo Vlada RS 20. maja 2010 v programsko-poslovni politiki Filmskega sklada za obdobje 2010–2011 sprejela odločitev, da bi morali pri ambicioznejših projektih zapustiti »uravnilovko« in dodeliti tudi višje zneske sofinanciranja, če bi za to obstajali upravičeni razlogi. Za takšen projekt se je izkazal projekt Marka Naberšnika »Šanghaj«. Glede na ocene komisije (79,33 točke) dvoma, da si to zasluži, pravzaprav ni bilo. Torej ni Igor Kadunc namenil 1,2 milijona evrov, kar je 300.000 evrov več, kot je bilo običajno sofinanciranje za veliko manj zahtevne projekte, ampak je le sprejel film v nacionalni program v skladu s programom, na predlog strokovne komisije. In kljub temu je bilo leta 2010 v letnem programu kar pet igranih celovečernih filmov.

6. Če se ne motim, je bila zoper ocenjevanje leta 2010 samo ena pritožba. Se pa ga. Leiler-Kosova moti, ker misli, da bo več vključenih v ocenjevanje pomenilo manj pritožb. Pritožbe se namreč nanašajo na povsem konkretno oceno projektov. Če ga potrdi več ljudi, se s tem ocene same po sebi ne izboljšajo. Vedno sem tudi opozarjal, da je bil (in je še) sistem pri ocenjevanju producenta in koproducentov, še bolj pa pri oceni finančnega in terminskega načrta, v veliki meri nedorečen.

7. Glede motivacije za trud za prodajo pravic za predvajanje filmov ne gre za napačno logiko, ampak za poznavanja vedenja ljudi. Povsem drugačne motive za delovanje ima človek, če ve, da bo rezultat njegovih prizadevanj 200 ali pa 1000 evrov. Tako pač pravi motivacijska teorija.

8. Ga. Leiler-Kosova nima prav, da je povsem normalno, da ni več producentske provizije. Vidi se tudi, da ne ve, koliko denarja imajo producenti. Očitno ni prebrala članka »Koliko lahko vložijo slovenski producenti v film?« (Delo, Sobotna priloga, 3. julija 2010), v katerem sta problematika zagotavljanja lastne udeležbe producentov in s tem tudi problem »producentske provizije« podrobno opisana. V gnilem kapitalističnem svetu, kjer imajo filmski projekti stoletno zgodovino, se je uveljavijo pravilo, da se določen odstotek (imenujejo ga »fee«) prizna izvajalcu avtomatsko (običajno od zneska sofinanciranj, včasih od vrednosti projekta), kajti računovodje niso bili vedno sposobni slediti živemu dogajanju ob filmu. Tako nadomestilo imajo Avstrija (2,5 %), Belgija (10 %), Bolgarija (od 7 do 10 %), BiH (10 %), Danska (5 %), Finska (10 %), Francija (5 %), Irska (6 %), Luksemburg (10 %), Madžarska (3 %), Nemčija (7,5 %), Nizozemska (12 %), Španija (5 %), Švica (8 %) in VB (7 %). Za države, ki niso naštete, nimam podatkov, le Romunija producentske provizije nima. Laž je, da provizija vnaprej pripada producentu. Praviloma jo dobi šele, ko in če izpolni prav vse pogodbene obveznosti.

Tudi uporaba stališča računskega sodišča kot argument proti producentskemu nadomestilu ni pravilna. V citiranem mnenju le poudarjajo, da bi bilo nujno opredeliti, za kaj se provizija izplača! Torej ne postavljajo pod vprašanje provizije same! Naj vam povem, da so bila takšna nadomestila povsem nesporna pri projektih, kot je recimo Phare. Pa tudi, če bi računsko sodišče povsem prepovedalo nadomestilo, ne bi kazalo kar poklekniti. Tudi računsko sodišče se moti. Zakaj bi bilo pri nas producentsko nadomestilo nekaj prepovedanega, če pa ni v vseh naštetih državah? Sam sem že imel priložnost doživeti, da se je računsko sodišče pri vsebinski presoji zmotilo (revizija poslovanja RTV Slovenija v letih 1998 in 1999).

9. Avtorica je naredila povsem napačen sklep, da ni bojazni, da se ne bi politika vmešavala v delovanje SFC. V mojem primeru se je ob prvi možni priložnosti! Torej je ta nevarnost latentna.

10. Povsem nerazumljiva je dikcija: »Samo še gospod Kadunc mora ponovno postati direktor.« Sam namreč res nimam nobene ambicije, da bi za razliko 500 evrov neto, kolikor znaša razlika med plačo direktorja in pokojnino, ponovno šel v reševanje zavoženih stvari. Boste že morali najti drugega Kadunca, če s sedanjim direktorjem SFC Rutarjem niste zadovoljni.