Potem se je pa nekaj dni kasneje zgodila še pripravljalna tekma italijanske reprezentance s slavnim brazilskim klubom Fluminense. »Pametno so izbrali. Fluminense je v formi, ker igra v domačem prvenstvu,« je pripomnil nekdo. In osupnil. Malodane povsod drugod po svetu v času svetovnega prvenstva domače lige namreč zamrznejo oziroma so se prenehale igrati pred enim mesecem. V Braziliji pač ne. Domačo ligo bodo ta teden sicer prekinili za en mesec, vendar pa se bodo že 15. julija, ko se bo prvenstvo končalo, spet lotili igranja tekem. Običajen Brazilec, torej tak, ki nima za vstopnico za prvenstvo, bo le to lahko dojel tudi kot zgolj premor v domači ligi. In če bi Ronaldinho, ki igra za Atletico Mineiro, bil v reprezentanci, bi ta mesec pač odigral tekme za reprezentanco, 15. julija bi se pa že vrnil med svoje črno-bele in nadaljeval prvenstvo. Kar spet govori tudi o tem, kako drugače nogomet razumejo tam.
Nekako bolj sproščeno in resno obenem. Ne nazadnje to velja za celotno Južno Ameriko. Tam še vedno igrajo »mož na moža«. Ne skrivaški nogomet s preigravanjem in nadigravanjem. Tudi zato se zdi koristno in posrečeno, da je selektor Srečko dobil priložnost, da svoje varovance popelje na dve tekmi z južnoameriškimi moštvi. Igrati z ekipami iz Južne Amerike mora biti za evropskega nogometaša nekaj takega, kot je za alpinista obisk Himalaje. Seznanjenje z nečim drugim. Primarnim. Pri čemer je Katanec pokazal, zakaj v naših razmerah velja za »trenerja vseh trenerjev«. Tudi zato, ker je s seboj vzel Rajka Rotmana, igralca velenjskega Rudarja, ki je doslej igral le v domači ligi. Nihče drug v deželi tej nima samozavesti za takšno potezo. Ki je na koncu izpadla kot nadvse uspešna. Mladenič, ki je še do nedavnega brcal po terenih, kakršnega imajo v Kidričevem, se je izkazal.
