»Ali greš na Franjo?« je največkrat ponovljeno vprašanje vsakemu kolesarskemu navdušencu, ko se približuje osrednji slovenski kolesarski praznik maraton Franja. Razlagati, zakaj ne, je zahteven miselni napor, saj tehtnega razloga z izjemo pomislekov o varnosti ni lahko prodati. Na voljo je več različic, krono, otroška, družinska, mala, velika. Lažje se je kar prijaviti, se riniti med 1850-glavo karavano, ki je izbrala klasiko čez Kladje. Se vmes srečati z delom 1750 kolesarjev na krajši horjulsko-poljanski trasi ter potem iz te bitke delati zgodbe. Maraton Franja je bitka. Letošnja 33. izvedba je še zlasti ustrezala tej nomenklaturi. Mnogim kolesarjem in tudi organizatorjem z Gorazdom Penkom na čelu je originalna različica, dolga 156 kilometrov, služila kot generalka za amatersko svetovno prvenstvo, ki bo konec avgusta na isti trasi. Bistvena je bila delitev na mladeniče, mladenke in starejše. Vsak trop zase v časovnih intervalih.
Stokrat se je izšlo le za las
Tone Fornezzi - Tof se leta 1982 ne bi mogel spomniti bolj primernega imena maratona. Ne samo zato, ker je navijaška atmosfera v partizanskem Cerknem, kjer smo tudi tisti hitrejši slišali harmoniko in glasbeni orkester, s tem prekosila lansko najbolj navijaško »tour« kuliso v Škofji Loki. Kolesarska Franja je vojna, vsaka bitka je tveganje in zahteva žrtve. Letos je bilo, ne oziraje se na vroč dan, še posebno kritično ob prehitevanju počasnih skupin. Tako smo se skupaj znašli, rinili in prehitevali kolesarji različnih hitrosti, spretnosti, znanja in navad. Stres na kvadrat. Sredi Poljanske doline je v naši dokaj divji skupini »obritonogcev« s četrtouvrščeno svetlolasko Andrejo Jagodic – za časom najhitrejšega smo zaostali enajst minut – rep opletal mladenič z navadno obutvijo, veriga mu je vseskozi preskakovala na verižnikih. Pri 50 kilometrih na uro. Vsi okoli pa z obročniki visokih profilov. Trenutek, ki bi ga bilo treba zamrzniti. Kot parado zgodovine, bi rekel pokojni pionir Zvone Zanoškar.
Pokanja, cviljenja zavor ali celo padca osebno nisem videl. O nesrečniku, ki se je zaletel v obcestno svetilko, le slišal. Stokrat se je izšlo za las. Tudi reševalno vozilo s sireno nas je prehitevalo. Kot opozorilo. »Lahko je vam zmagovati, ko je konkurenca v bolnišnici,« je bil zagotovo najbolj piker (navijaški) transparent, obešen v Poljanski dolini. Še taki kot Borja Jelič, ki se je boril za vrh v svoji starostni kategoriji, znan pa je po tem, da je le malo manjkalo, da bi bil prej na Luni kot prvi na Franji, je bil, sedeč v senci BTC, nedvoumen. »Najbolj pomembno je, da smo preživeli,« je kot domala vsi v cilju pripomnil nesojeni prvi slovenski astronavt.
Zmaga Italijana in Madžarke v avstrijskem dresu
Med maratonom se je po govorici zdelo, da smo v času okupacije. Letošnji heroj Franje je Italijan, če bi za merodajno vzeli najhitrejšega v najmlajši kategoriji Giuseppeja Di Salvo, ki je za 156 kilometrov potreboval tri ure in 31 minut. Mladci so namreč startali prvi, pet minut, deset ali 15 minut pred drugimi starejšimi kategorijami. »Že na vrhu vrhniškega klanca sem uganil, da bo zmagal, pa ga nisem poznal,« je bil na svoje strokovno oko ponosen direktor kolesarskih reprezentanc Martin Hvastija, ki je kot veliko drugih pomagal organizatorjem kot voznik spremljevalnega avtomobila. »Noge so se mu občutno lahkotneje vrtele. Videlo se je, da kot nekdanji profesionalec ekipe Miche druge taktično prekaša. Najhitrejšemu Slovencu Primožu Porenti se je videlo, da je amater z malo izkušnjami, in je vse želel narediti na moč,« je Hvastija pristavil strokovno plat najbolj množične kolesarske dirke na Slovenskem. Zmaga Italijana ni presenečenje, je le del italijanske množičnosti v sicer pisani paleti 30 svetovnih jezikov. Vsaj dva zna zmagovalka Franje Monika Kiraly, Madžarka v avstrijskem dresu, ki je v zadnjih metrih prehitela Lauro Šimenc v dresu KD Alpe.
V bistvu je imel Di Salvo nekaj sreče, da se z najboljšimi slovenskimi amaterji (Tekavec, Mohorič, Kopše, Rovšček), ki so startali v drugem časovnem intervalu, sploh ni srečal. Organizatorji so skupni rezultat brez dilem o nezdružljivosti stlačili v eno razvrstitev, čeprav se mnogi med nami med maratonom sploh nismo videli. Unikatno. Boj za 33. heroja Franje je bil le boj na daljavo. Zaradi tega je bilo tudi manj kočijažev, ki najamejo konje za vleko. Vpet v kočijo je bil tudi Luka Mezgec, heroj Trsta. »Ah, letos ni bilo tako hudo. Lani sem vso formo pustil na Franji. Imel sem najvišje povprečje dane moči v vsem letu,« je razkril, koliko nekaterim tudi z najeto konjsko silo pomeni Franja. »Če bi ujeli skupino s Kladja, ki je bila sprva le pol minute pred nami, bi bil štiri minute hitrejši. Ali vidiš, kje višje bi bil uvrščen,« je bilo slišati pogovor dveh ob tabli z rezultati, ki je bila celo bolj oblegana kot vrsta za testenine in točilni pult za radler in pivo. Če. Folklora (tekmovalnega) maratona pač. V bistvu scena prve ure v cilju. Potem velja drugo zaporedje od piva do rezultatov. Le v tem je bistvena razlika v 3800 zgodbah nedeljske maratonske Franje.
