Dan, ko so osvobajali Evropo

»Sami dobri ljudje«

Američani so v Normandiji samozavestni. Tukaj so v valovih prišli na obalo Evrope, vojsko potegnili čez pol celine in na njej ostali do danes. Modro nebo nad obalami pred Caenom in spokojni Atlantik pod njim sta ustvarjala sijajen okvir za medalje na prsih veteranov, ki so v Ouistreham prihajali na svečano slovesnost. Spremljali so jih častniki poljske, angleške, kanadske in evropskih vojsk, ki so se tukaj metali v morje in se plazili na obalo. Trije škotski vojaki v kiltih z dudami čez ramo so čakali, da je šla mimo vrsta poljskih vojakov. Star Britanec je stal na pesku, na katerega je pred sedemdesetimi leti stopil premočen in prestrašen. V zeleno-rjavi uniformi iz zelenega sukna se je potil in kazal z roko na sever. »Toliko jih je umrlo, tako veliko,« je rekel. »Sami dobri ljudje.«

Prvi dan je na obalah obležalo tri tisoč mrtvih in prav toliko ranjenih. Nemci so se odločili, da bodo branili obalo in so topove vkopali nad peščenimi plažami. Ko so zavezniki sprostili pot do Pariza, je bilo ubitih 40.000 britanskih, ameriških in kanadskih vojakov. Na obalah Normandije danes tečejo beli križi v neskončnih vrstah.

»Prihajali so in prihajali,« je francoski predsednik rekel na osrednji slovesnosti v Ouistrehamu, kjer je pihalni orkester francoske artilerije pred prihodom Baracka Obame igral In the Mood orkestra Bennyja Goddmana. »Bili so junaki.«

Putin na »sovražnem ozemlju«

Večina od 150.000 vojakov, ki se je izkrcala na obali, so bili Američani. Angleško kraljico so ob prihodu na obalo pozdravili s ploskanjem, Obama je doživel ovacije. Normandija je prizorišče prve velike ameriške zmage v Evropi in jo upravičeno proslavljajo kot zmago svoje vojske.

Rusi so imeli v isti vojni več mrtvih in so Nemce pregnali z več ozemlja, vendar se je moral Putin ob prihodu na slovesnost počutiti, kot da prihaja na sovražno ozemlje. Nihče mu ni žvižgal, vendar je ob njegovem prihodu kljub popoldanski vročini zavelo, kot da je prišla jesen.

Francoski gostitelji so med njim in Obamo postavili sanitarni kordon z angleško kraljico Elizabeto II., francoskim predsednikom in dansko kraljico Margareto II. Novega ukrajinskega predsednika Petroja Porošenka, ki je bil v zadnjem hipu povabljen na slovesnost, pa so postavili na drugi konec, da se ne bi mogli srečati, tudi če bi hoteli. Putinu je hrbet krila nemška kanclerka Angela Merkel, francoski predsednik pa je hodil ob njem, kot da nosi polena v žepih. Za Putina to ni bilo praznovanje, ampak neprijetna dolžnost, in tega ni skrival.

Med zastavami je vihrala tudi slovenska. Delegacija slovenske Zveze borcev, ki jo je vodil njen častni predsednik Janez Stanovnik, pa se protokolarnim zadregam ni dala motiti.

»Tukaj je bilo izgubljenih ogromno mladih življenj,« je rekel nekdanji predsednik veteranske partizanske organizacije Bogo Gorjan. »Do tega moramo vsi gojiti veliko spoštovanje. Ampak to je bil začetek upanja na konec vojne, ki smo si ga vsi udeleženci strašno želeli.«

Gorjan je bil med invazijo namestnik komisarja druge grupe koroških odredov, kjer je bila nameščena angleška vojaška misija. »Angleški major Haskett nas je z novico razveselil. Vsako pomlad smo mislili, da bo to leto konec vojne. Ob izkrcanju smo mislili, da je ta čas dokončno prišel. Ne samo mi. Tudi major Haskett je pričakoval, da bomo jeseni že na Dunaju. Nemci pa so bili premočni.«

Zavezništvo, staro sedem desetletij

Slovenski partizani so si močno želeli biti prisotni na slovesnosti v Normandiji. »Mi smo bili del zavezniških sil, del antihitlerjevske koalicije,« je rekel sedanji predsednik organizacije Tit Turnšek. »Naše zavezništvo ni staro deset let, odkar smo vstopili v Nato, ampak je nastalo pred več kot sedemdesetimi leti med drugo svetovno vojno, daleč pred napovedmi zmage. Z Angleži, Američani in Rusi smo bili zavezniki takrat, ko smo izgubljali vojno in ko smo začeli zmagovati.«

Zmaga v vojni določi pogled zmagovalca na svet. Med protokolom, v katerem se zmagovalci znajdejo na istem odru kot poraženci. Državi Putina in Merklove sta bili pred sedemdesetimi leti v vojni, vendar je ta zgodovina presežena skozi navzkrižna zavezništva. Vendar je mir med Evropejci še vedno krhka tvorba. Porošenko je strmo gledal proti Obami, Putin pa vztrajno mimo njega proti vojaškim ladjam na Atlantiku.

Politični zgodovinar Jože Pirjevec, ki je tudi bil član delegacije, se je uprl primerjavam z drugo svetovno vojno. »Mene položaj bolj spominja na prvo svetovno vojno kot na drugo,« je rekel s partizansko kapo na glavi, ki je med vsemi drugimi zavezniškimi kapami delovala logično. »Takrat so se armade kopičile na mejah Rusije, Srbije, Avstrije in Nemčije, podobno kot zdaj Nato kopiči svoje čete v baltskih republikah, na Poljskem in na mejah Ukrajine. Meni se to početje zdi skrajno nevarno, ker Rusijo sili k reagiranju. Do vojne ne bo prišlo, ker nihče v Evropi ne namerava umreti zaradi Krima. Sankcije, ki jih sprožajo proti Rusiji, so po mojem popolnoma brez učinka. V zadnjih sto letih sankcije nikoli niso dale rezultatov.«

Ob poplesovanju državnikov na odru je na pamet padel Machiavelli. Kaj bi princem in kraljem svetoval pisec, ki je dal ime manipuliranju z interesi? »Ugotovil bi, da smo vsi enako močni in nemočni in da spopad med nami nima nobenega smisla, ker nas bo vse naredil še bolj šibke. V korist nas vseh je, da se pogovarjamo in dogovarjamo.«

Vendar so na obali streljali v zrak v spomin na žrtve. 6. junij je praznik velike vojaške zmage. O miru so se pogovarjali ob drugih priložnostih.