»Ne bi mogel narediti boljše, kot sem. Zmagati v Trstu pred množico slovenskih navijačev. To je velika zmaga za vse nas. Sem najsrečnejši človek na svetu,« so vreli veselje, sreča in ponos iz Luka Mezgeca, potem ko je na zadnji dan 97. izvedbe Gira postavil mejnik na najbolj zgodovinskem prizorišču, ki si ga v širokem prepletu kompleksnosti dirke po Italiji s tremi Slovenci v cilju ni mogoče zamisliti.
Mezgec je v vseh pogledih dokazal, da je velemojster hitrih zaključkov. Zmaga v Trstu je visela v zraku. »Zavedal sem se priložnosti. Zavedal sem se zgodovinskega trenutka. Zavedal sem se vse te množice Slovencev in prijateljev, ki so bili zbrani ob cesti. Zaradi tega sem bil pod velikim pritiskom, a sem vedel, da bom zmogel. Poleg tega sem imel veliko smole in kar težavno je bilo narediti mentalni preobrat, da sem bil pripravljen na nov poskus lova na zmago.«
Že pred nekaj dnevi ga je skrbelo, kakšen vpliv bo imel v zaključnih krogih (7 km) vzpon do Sv. Jakoba, saj se potem v zadnjih treh kilometrih do cilja na Velikem trgu trasa večinoma spušča. »Vedel sem, da je ta klanec odločilen in da moram ostati spredaj. Peklo je, a sem ostal čisto spredaj. Čeprav sem kolegom iz Gianta krog pred koncem omenil, da jih verjetno ne bom potreboval, so ostali zraven. Izjemna ekipa, na tem Giru smo bili fantastični s tremi zmagami, ki jih je Kittel začel nizati na Irskem. Zasluga ekipe je tudi v tem, da so mi vlivali samozavest. Sam se nekaj dni nisem počutil najbolje, a so mi vedno govorili, da sem najhitrejši v karavani. Začel sem verjeti in zaupati vase in vse sem stavil na današnjo etapo. V glavi sem imel zabetonirano, da ne bom popuščal,« je zgodovinski uspeh pripisal nepopustljivosti, ki je bila nemara na koncu odločilna.
V zaključku se je spretno držal zavetrja, imel 600 metrov pred ciljem idealno izhodišče, a se je potem moral akrobatsko izogibati padcu, ko je po nesreči zadel klubskega kolega. Bilo je tudi veliko komolčenja, posebno z Američanom Farrarjem. Ko pa so v zadnjih 100 metrih odprli ogenj, je bil razred zase. Poletel je kot raketa. »Če sem imel v nekaterih etapah, tudi v tisti z verigo, neverjetno veliko smole, sem imel tokrat tudi nekaj sreče. Najprej mi je spodneslo sprednje kolo, a sem se rešil. Nisem niti zaviral. Če bi, bi bilo konec sanj. 350 metrov pred ciljem sem bil blokiran z vseh strani in k sreči sem potem videl tudi tisto luknjo, ko se je na desni odprl prostor proti ciljni črti. Zares je bil kaotičen in naporen sprint,« opiše detajle, kako je na veliko veselje slovenske publike premagal Italijana Giacoma Nizzola (Trek) in Tylerja Farrarja (Garmin).
In kot četrtega tudi Francoza Nacerja Bouhannija, ki je prav na račun Mezgečeve smole in izkoriščanja Giantovega sprinterskega vlaka končal v rdeči majici kot najboljši sprinter tritedenske dirke, kot Kolumbijec Julien Arredondo v modri hribolazca in še posebej njegov rojak Nario Quintana v rožnati. S temi heroji Gira se je našel na odru glavnem odru Velikega trga in se vpisal v zgodovinski anale: »Sam niti ne vem veliko o tem zgodovinskem trenutku. Pomembno je, da je uspelo in smo tukaj v Trstu tudi malo ponagajali Italijanom. Tu smo vendar zato, da nagajamo. Sicer pa, vse te slovenske zastave in spodbude, ki sem jih slišal izza ograde, so nam vsem trem Slovencem dajale poseben zagon. Tudi zato sem imel v glavi vse pripravljeno za zmago. Super je bilo vse to občutiti na odru in videti to veselje. Ti občutki so vredni truda.«
Morda se zdi malce napihnjeno, toda delček zmage Luke Mezgeca se vseeno skriva tudi v slovenskih navijačih. V njihovem prispevku. In to že dan prej pri vzponu na Zoncolan. Že tam so ga nosili na rokah. In mu pomagali proti vrhu najbolj strmega in famoznega kolesarskega klanca v Evropi (10 km, 1200 metrov višinske razlike). Če je s tem ohranil le delček energije in jo vložil v zaključne vate na Velikem trgu v Trstu, je zmaga tudi njihova. Tega prispevka Luka in tudi Borut Božič, ki je zaključno etapo v Trstu končal kot deveti, nista zanikala. To je del kolesarske folklore. Na Zoncolan je sicer prvi priplezal Avstralec Rogers, potem ko so v nasprotju s predvidevanji novinca Jana Polanca dobili ubežniki. Zmage Avstralca se je še bolj veselil lastnik ekipe Oleg Tinkoff, milijonar, ki ima v lasti tudi slovenske obveznice, torej Slovenijo.
Kolumbijska heroja Nairo Quintana in Rigoberto Uran sta priplezala le kot 17. in 18. Bitka v rožnati razvrstitvi je bila z izjemo nekaj fines zaradi velikih časovnih razlik odločena že pred dnevi, a to ni niti malo motilo 100.000 obiskovalcev, ki so še posebno v zaključnem kilometru gorskega amfiteatra naredili vzdušje, ki je fasciniralo tudi ponosnega Quintano v rožnatem. »Po zelo težki etapi čez Stelvio me mnogi niso želeli videti v rožnati majici, a me je to še dodatno motiviralo za gorski kronometer in na Zoncolan, da sem dokazal, da sem pravi kolesar. Tudi ta dan mi ni bilo lahko, čeprav sem na pogled deloval miren. Malce sem bil bolan, počutil sem se slabo, noge so me bolele, a sem trpel tako kot drugi. Nisem z drugega planeta. Srečen sem. To gre v kolumbijsko zgodovino.« Zlata lovorika Neskončnost je šla v Trstu, preplavljenem s kolumbijsko-slovenskimi zastavami, v prave roke.
