Res zabavno. Tistih nekaj več kot sto tisoč volilcev je tedne študiralo program zmagovalcev, diskutiralo ob večerih ob posameznih točkah, prirejalo okrogle mize in se na koncu odločilo za njih. Tehtno, argumentirano, programsko in strateško.
Če bi jih kdo vprašal, kaj je tisto ključno v programu, kar jih je prepričalo, bi mogoče odgovorili, da so Napoleoni. Tako je odvetnik Daniel Planinšec novinarki Epiloga odgovarjal na vprašanja, povezana s trditvijo njegovega nasprotnika, do včeraj še partnerja. Daniel je res deloval napoleonsko v tistem svojem fotelju. In prej bi mu verjeli, da je Napoelon, kot vse tisto, kar je vzvišeno povedal novinarki.
Napoleonsko držo si izposoja tudi Jože Možina. On ve, kaj je resnica. On vedno po bitki ve, kaj je šlo narobe. On ima enostavno zadnjo besedo. Prešernov nagrajenec, bivši šef nacionalke in strasten raziskovalec vsega, kar diši po zaroti komunajzarjev, nas je razveselil s pretresljivim dokumentarcem Urok Depale vasi. Začetek je bil res dramatičen. Slovenija je ujeta v žled. Simbolno žled predstavlja vse tiste, ki ne pustijo, da bi se pomlad razcvetela. Vse tiste, ki sistematično najbolj žlahtne borce ovijajo v ledene skulpture. Pred dvajsetimi leti so nad njih, bolje rečeno njega, spustili urok, ki ne popušča. Napadajo ga z vseh strani in mu ne pustijo zacveteti. In ti potem na koncu dokumentarca vzneseno pojejo in ploskajo v Stožicah tistim, ki na odru oživljajo spomine na neke čase, ki so obarvani rdeče, revolucionarno in ožigosani s peterokrako. Napoelon Jože seveda ve, da to ne more trajati večno. Da žled prej ali slej popusti. Da je ni sile na svetu, ki bi lahko zatrla resnico. Edino pravo, edino zveličavno, edino utelešeno v edinem možnem junaku.
Tisti, ki se sprašujejo, kako je možno, da ravno ob tem času nacionalka v eter spusti zadnjo resnico o Depali vasi, vprašanje postavljajo napačno. Za nacionalko je vedno pravi čas, da si kupuje odpustke. Nacionalka nekje globoko v sebi še vedno verjame, da je lahko junak uročen. Da je res vse udbomafijska zarota bivšega predsednika države. In da imajo volilci vedno prav. Najprej na evropskih, potem še na državnozborskih volitvah.
Če je med tednom Matjaž Han patetično dihnil, da ga je sram, da je poslanec v takšnem državnem zboru, lahko mi manj patetično vzkliknemo: Ponosni smo, da imamo takšno nacionalko in takšnega dokumentarista! Napoleon je v primerjavi z njimi mala malica…
