Dnevnikova izvidnica: V objemu gora in eksotičnega vzdušja (video)

Priprave na izlet v neznano

Čeprav Emmanuel skupaj z mamo in očimom v Sloveniji živi že tri leta, hribovite pokrajine ob zgornjem delu Save še ni obiskal. »Občina Tržič? Hm, tam ni morja, kajne?« je bilo njegovo vprašanje Joelu, preden sta se posvetila družnemu preučevanju spletne strani www.trzic.si.

Na svoj izlet v neznano sta se namreč prijatelja, ki se lahko pohvalita z odličnim znanjem slovenščine, želela predhodno pripraviti. Na omenjeni spletni strani sta našla obilo zanimivih informacij – tako o legi občine in njenih znamenitostih, kot tudi o možnostih nočitev. Glede slednjih sta poizvedovala tudi pri »stricu Googlu« in v iskalnik vtipkala 'hoteli v Tržiču'.

»Katastrofa. Bila sva razočarana, da nisva našla prav nobenega v samem središču Tržiča. Že res, da je bilo v njegovi okolici na voljo kar nekaj zasebnih apartmajev in penzionov, toda midva sva iskala hotelsko namestitev. Najbližjo sva našla na Bledu in v Podljubelju…« sta bila razočarana pred odhodom.

Pogumni imajo srečo

A nista dolgo oklevala. »Bova že, zagotovo bova našla kaj za prespati tudi v samem središču mesta. Pogumni imajo srečo!« sta tolažila drug drugega med hojo do ljubljanske avtobusne postaje.

Na pot sta se namreč Dominikanca odpravila z avtobusom. Potem ko sta v petek opravila z obveznostmi, sta se po telefonu pozanimala o voznem redu. Tokrat sta bila precej zadovoljnejša – izbirala sta lahko med prevozi ob skorajda vsaki uri in se odločila za tistega ob 19.15.

»Vožnja je bila prijetna in zaradi lepe pokrajine precej zanimiva, čeprav je imel avtobus veliko postajališč. A sva uživala v pogledu na gore in pričakovanju, kaj neki naju čaka,« sta opisala potovalno vzdušje.

Toda na cilju – avtobusni postaji Tržič, sta bila precej manj navdušena: »Malce sva se sprehodila, da bi pretegnila noge in se razgledala naokoli po mestu. Kar nekaj mimoidočih ljudi sva vprašala, kje lahko najdeva najbližji hotel, a so bili njihovi odgovori vselej enaki – v središču Tržiča ni hotela...«

Zvezdnika večera

Zagato je zapletlo tudi dejstvo, da ni bilo na spregled nobenega taksija, s katerim bi se lahko zapeljala do katerega od oddaljenih penzionov, sta povedala izvidnika. Potem ko sta imela dovolj pešačenja, sta zavila v bar Caffrey's Irish Pub.

Ob pol devetih zvečer je bilo vse mirno, nikjer se ni nič dogajalo, le tam je iz zvočnikov donela vesela glasba, sta pojasnila svojo odločitev. Nelagodje, ker še vedno nista vedela, kje bosta prenočila, ju je minilo že kmalu po tistem, ko sta si privoščila prvi osvežilni koktajl…

»Vzdušje je bilo fenomenalno! Takoj sva našla prijatelje. V baru se je tekom večera zbralo nekje dvajset veselih gostov in vsi so bili zelo prijazni z nama. Spraševali so naju, od kod prihajava in kaj počneva v Tržiču. Bila sva pravi atrakciji, želeli so se fotografirati skupaj z nama. Zelo so bili veseli, da sva se mudila na obisku v njihovem kraju, »Emmanuel in Joel kar nista mogla prehvaliti petkovega žurerskega večera.

Rešitelj Robi

Potem ko je beseda tekla tudi o tržiških znamenitostih (največ zanimanja dominikanskih gostov so bile deležne pripovedi o tradicionalni Šuštarski nedelji, Tržiškem muzeju in naravnem spomeniku Dovžanova soteska), se je večer že zdavnaj prevesil v noč…

»Imela sva veliko srečo, da sva se v pogovor zapletla tudi z gospodom Robijem, ki nama je priporočil, da lahko prenočiva v Gostišču in piceriji Smuk v naselju Križe. Po telefonu nama je celo uredil rezervacijo in avtomobilski prevoz,« sta bila navdušena nad Robijevo velikodušnostjo.

Čez slabe pol ure je izvidnika pred barom že čakala gospa srednjih let, ki ju je zapeljala do omenjenega gostišča. »Zelo je bila prijazna in približno petnajstminutna vožnja je hitro minila.« Sledila je namestitev v sobo, ki sta jo opisala kot zelo lepo in prostorno, na voljo sta imela kar tri postelje. Zatem sta si izvidnika privoščila večerjo. Kuhar je kljub pozni uri ustregel njuni prošnji in jima spekel pice.

Nazaj v nočno življenje

»Očitno sva oba rojena pod srečno zvezdo! Neverjetno, kako so v Tržiču vsi prijazni,« sta bila mladeniča zadovoljna med vožnjo nazaj v bar Caffrey's Irish Pub, do koder ju je vnovič zapeljala že omenjena gospa. Celo ključ od vhodnih vrat gostišča jima je zaupala. Mladost je pač norost – naša izvidnika sta si namreč zaželela ponovnega druženja s tržiškimi kolegi.

»Veselo smo kramljali, nazdravljali, igrali pikado in šah. Tudi v polaganju rok smo se preizkusili,« je vzdušje do jutranjih ur opisal Emmanuel.

Na trenutke sta se z Joelom počutila kot v rodni Dominikanski republiki, kjer se znajo ljudje vsak dan sproščeno zabavati in uživati v eksotičnih lepotah, sta zaupala. Le nekaj ju je nadvse čudilo: kje so bila dekleta? »Razen natakarice namreč v baru ni bilo niti ene predstavnice nežnejšega spola…« sta ugotavljala na poti nazaj v gostišče, kamor ju je tokrat odpeljal kolega iz bara.

Na svežem zraku se dobro spi

Sobotno jutro je izvidniška ponočnjaka pozdravilo s čudovitim razgledom na vrhove Karavank in Kamniško-Savinjskih Alp ter svežim zrakom. In očitno je bil prav slednji v največji meri zaslužen za to, da sta se Emmanuel in Joel od svojih postelj poslovila precej pozno dopoldne.

»V jedilnici, kjer je bilo tudi nekaj drugih gostov, predvsem domačinov, ki so prišli na kosilo, naju je natakarica pričakala z okusnim zajtrkom. Na voljo sva imela številne dobrote – od sadja, svežega kruha, jajc… Nisva pretiravala s hrano, saj sva se že prejšnji večer z Robijem dogovorila, da bomo popoldne skupaj kosili na njegovem domu.« A načrti se jim žal niso uresničili. Do središča Tržiča se je bilo iz Križ spet treba pripeljati z avtom. Vlogo šoferja je, potem ko je opravil svoje delovne obveznosti, tokrat gostoljubno prevzel lastnik gostišča.

»Zahvalila sva se mu za nepozabno gostoljubje in se poslovila. Odšla sva proti staremu jedru mesta, se sprehodila mimo cerkve svetega Andreja in nasploh uživala v prijetnem vremenu.

Na Trgu svobode sva našla Turistično promocijski in informacijski center Tržič, a žal nisva imela sreče. Ob sobotah imajo namreč zaprto!« sta pojasnila.

Predčasni odhod domov

Nista bila preveč razočarana, saj sta o turistični ponudbi Tržiča ogromno zanimivega izvedela že prejšnji večer. Iz prve roke – od domačinov oziroma barskih gostov, sta povedala.

Sta pa bila mlada izvidnika zato precej razočarana nad dejstvom, da sta se zaradi omejenosti glede prevoza v Tržiču počutila kot 'ribi na suhem': »Malce sva razmišljala o ogledu Dovžanove soteske, a kaj, ko o kakšnem taksiju, ki bi naju zapeljal do ene največjih tržiških znamenitosti, ni bilo ne duha ne sluha.«

Malo pred štirinajsto uro je, tako kot so se dogovorili, Emmanuela in Joela na avtobusni postaji čakal Robi. Skupaj so preučili tablo z voznim redom in ugotovili, da zadnji sobotni avtobus iz Tržiča v Ljubljano odpelje ob 14.25.

»Škoda, da smo morali kosilo pri Robiju prestaviti na prihodnje snidenje. A takrat si bo treba nujno izposoditi mamin avto, da bova mobilnejša in se bova lahko zapeljala do katere od znamenitosti,« sta fanta kramljala med vožnjo domov.

Za piko na i

Ta je bila zaradi prestopanja v Kranju precej napornejša od prejšnjega dne. In tudi precej nelagodnejša. S pomočjo sopotnika na avtobusu sta namreč izvedela neprijetno resnico – da zadnji avtobus iz Tržiča v prestolnico ob sobotah odpelje ob 18.25. »Še zdaj mi ni jasno, kako smo se lahko vsi trije ušteli glede voznega reda. In to za štiri ure! Ampak nič hudega, v Tržič se bova z Joelom zagotovo kmalu vrnila – da bova obiskala kolege in si ogledala znamenitosti, ki si ji tokrat žal nisva mogla…

Zdi se mi, da je življenje v Tržiču in tudi nasploh v Sloveniji lepo, predvsem pa veliko mirnejše kot v dominikanski prestolnici Santo Domingo. Tam je živahno prav vsak dan, zato človek ponoči ne more v miru spati. Tu pri vas pa lahko vsak dan spiš do popoldneva, če želiš…

A vseeno priznam, da čedalje bolj pogrešam domovino, sonce, morje in plaže…« je za konec zaupal Emmanuel.