O pisanju v senci: Od Pulitzerjevih nagrajencev do delavcev v “tovarnah”

Ta fenomen se je ugnezdil v domala vsa umetniška področja, od filmskega pa do glasbenega (menda je tu in tam tudi sam Mozart komponiral glasbo, pod katero so se podpisovali drugi), občasno pa se preliva še čez njihov rob, saj ghostwriterji tičijo tudi v zaledju številnih papeških okrožnic, političnih govorov, znanstvenih prispevkov, v zadnjem desetletju pa so vzniknili še na področju blogerstva. Nekatera podjetja namreč v želji, da bi povečala zanimanje za svoje spletne dnevnike, občasno najamejo pisce, nastopajoče pod različnimi psevdonimi, da na njihovih blogih ustvarjajo pozitivno usmerjene komentarje. Potemtakem bi lahko kot avtorje v senci označili tudi posameznike, ki prispevajo tekste za spletno enciklopedijo Wikipedia – a osredotočimo se na ghostwriterstvo na literarnem terenu.

Tako imenovane pisatelje v senci najpogosteje najamejo posamezniki, ki v svoji življenjski prtljagi prenašajo zanimive spomine, a morda nimajo časa, discipline ali pisateljskih spretnosti, da bi jih povezali v celovito delo. Tako so ghostwriterji na pomoč priskočili denimo Ronaldu Reaganu, Hillary Clinton ali Davidu Beckhamu, največ prahu pa je dvignilo razkritje, da je s Pulitzerjem nagrajeno avtobiografijo Johna F. Kennedyja dejansko ustvaril njegov pisec govorov Theodore Sorensen.

Literarni svet pa pozna še drugo vrsto pisateljev v senci, takšnih, ki jih sicer že slavni pisci rekrutirajo, da pod blagovno znamko njihovega imena in sloga sproducirajo čim več izdelkov. Tovrstne »tovarne« sta zgradila denimo Tom Clancy in James Patterson, pod psevdonimom Carolyn Keene, ki ponuja misteriozno fikcijo, pa na primer deluje kar veriga različnih ghostwriterjev. Marjorie Garber v delu Shakespeare's Ghost Writers omenja različne možne avtorje del, ki se jih sicer pripisuje Shakespearu. Vendar dr. Alenka Koron, raziskovalka in bibliotekarka na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU, ter dr. Valerija Vendramin iz Pedagoškega inštituta poudarjata, da je bila tedaj avtorska funkcija precej drugače pojmovana. »Vsaka Shakespearova igra ima svojo lastno zgodovino, ki bi jo bilo težko ločiti od zapisovalcev, korektorjev, popravljavcev, urednikov ali celo soavtorjev. Poleg tega je besedilo tedaj pripadalo obema, družbi in avtorju, ki torej ni bil lastnik svojih rokopisov,« pojasni Vendraminova. Alenka Koron pa izpostavi še neki drug vidik: »Zlasti ženske se v preteklosti pogosto niso eksponirale kot avtorice, čeprav so večkrat ustvarile kakšen tekst, ki ga še danes pripisujemo moškim. Tako je denimo sporno tudi avtorstvo nekaterih Brechtovih dram, ki naj bi jih napisale ženske iz njegovega življenja.«

Slavni pri nas premalo slavni

Nela Malečkar, urednica leposlovja pri Mladinski knjigi, ter glavna urednica Založbe Goga Jelka Ciglenečki enoglasno zatrjujeta, da pri nas ghostwriterji, kakršne poznamo v angloameriškem svetu, ne obstajajo. »Naše tržišče je v primerjavi z angleško govorečim območjem zelo majhno, sorazmerno s tem pa so majhne tudi naklade knjig in honorarji. Če nekdo angažira pisca avtobiografije, ga mora tudi plačati. Rezultat je torej tvegan, to tveganje pa mora prevzeti nase naročnik. In najbrž se ta fenomen prav zaradi 'naročniškega statusa' tovrstnih besedil ni uveljavil,« možen vzrok ponudi Malečkarjeva.

Jelka Ciglenečki pa ji pritegne v podobnem tonu: »Pri nas na splošno izide malo avtobiografij, pa tudi slavne osebe so morda malo manj slavne kot v večjih državah, saj jih lahko večino srečamo v soboto na tržnici. V angloameriškem prostoru pa se (avto)biografije zvezdnikov zelo dobro prodajajo.« Poleg tega meni, da v majhni Sloveniji ghostwriter ne bi dolgo časa ostal »duh«, temveč bi kaj kmalu dobil svoj obraz.

Obe urednici sta tudi absolutni zagovornici tega, naj si soavtorja ali ghostwriterja poišče vsakdo, ki sicer ob mnogih talentih ni ravno vešč pisanja in se dotlej še ni ukvarjal s snovanjem daljših besedil. »Za dobro avtobiografijo ni odločilna le izjemna resnična zgodba posameznika, ampak tudi način, kako je napisana. Avtobiografija je lahko vse v pahljači od suhoparnega, dolgočasnega poročila do literarne mojstrovine,« je jasna uredniška moč Mladinske knjige.

V narodnostnem mešanju

Kot že rečeno, slovenski literarni prostor ne pozna anonimnih piscev, kakšnega je v filmu Pisatelj v senci Romana Polanskega upodobil Ewan McGregor, a se tu in tam pri pisanju avtobiografije kdo zateče k pomagaču, čigar ime pa je običajno tudi odtisnjeno na platnicah. Tako je denimo Tadej Golob soavtor avtobiografije Petra Vilfana, Edo Marinček je življenjsko pripoved pomagal splesti Petru Florjančiču, Boris Pahor pa je svoje spomine zaupal italijanski novinarki Cristini Battocletti.

Battoclettijeva, novinarka in urednica kulture priloge Domenica časnika Il Sole 24 Ore, je rojena v Čedadu, torej blizu slovenske meje, zaradi česar je že v mladosti začela gojiti zanimanje za tedaj še jugoslovansko literaturo in film. Tako je v vlogi novinarke med številnimi balkanskimi umetniki intervjuvala tudi Borisa Pahorja, in sicer še preden je ta dosegel velik uspeh z Nekropolo, na kar zamejski pisatelj ni pozabil in je bil zato tudi bolj dovzeten za njeno idejo skupnega pisanja avtobiografije Il figlio di nessuno (Nikogaršnji sin), ki je lani izšla pri založbi Rizzoli.

»Pahor se je strinjal s predlogom, saj mi je zaupal, kajti vselej sem zapisala vse njegove besede, tudi tiste najbolj 'težke'. Seveda bi bil tudi sam povsem sposoben spisati to delo, vendar je bil navdušen nad idejo, da pomešava najino znanje ter Italijanom skozi pripoved slovenskega pisatelja in italijanske novinarke omogočiva razumeti bolečo zgodbo slovenskih ljudi. Ženska v štiridesetih in skoraj stoletni moški – kakšen izjemen par za podajanje vzhodne zgodbe 21. stoletja.« Čeprav je Battoclettijeva pisala po Pahorjevem »nareku«, se nikdar ni počutila kot ghostwriter, kajti način pisanja in koncept knjige sta dorekla skupaj, a priznava, da je imel osrednji lik knjige pri večini stvari zadnjo besedo. Sodelovanje z njim ji je bilo v izjemen užitek, čeprav je bilo na trenutke tudi naporno, saj se je Pahor prikazal kot izjemno precizen pisec.