Javna agencija za knjigo (JAK) vsako leto upravičence do knjižničnega nadomestila, med katere sodijo slovenski še živeči avtorji in prevajalci, obvesti o višini denarnih sredstev, ki jim pripadajo kot nadomestilo za izposojo njihovih del v knjižnicah.
JAK pri izplačevanju knjižničnega nadomestila upravičencem, ki so zavezanci za DDV, zatrjuje, da je davek že vključen v obračunan znesek. Vendar je upravičenka, ki želi ostati neimenovana, s tožbo proti JAK dokazala, da ji je JAK skušala neupravičeno zmanjšati knjižnično nadomestilo za znesek DDV.
Zavezanci v slabšem položaju
Posamezni prejemniki knjižničnega nadomestila, ki so kot samozaposlene osebe zavezanci za DDV, so nas obvestili, da JAK tudi po tej tožbi upravičencem pošilja obvestilo z navedbo, da je v znesek vključen tudi morebitni DDV. Vendar pa to, vsaj po sodni praksi sodeč, ne drži. Na ljubljanskem okrožnem sodišču so namreč v omenjeni sodbi proti JAK ugotovili, da agencija na tak način avtorje deli v dve neenakopravni kategoriji, in sicer zavezance za DDV in nezavezance za DDV.
Pri tem so zavezanci v slabšem položaju in prejemajo proporcionalno manjše nadomestilo kot nezavezanci, saj so dolžni 9,5 (če so književni avtorji) oziroma 20 odstotkov nadomestila odvesti državi. Vzemimo primer zavezanca, ki davek odvaja po 20-odstotni stopnji: če je JAK izračunala, da je upravičen do 200 evrov nadomestila, je v resnici deležen le 160 evrov nadomestila, saj jih 40 odvede državi, medtem ko njegov kolega, ki ni zavezanec, prejme 200 evrov.
Tožnici je že pred sodnim sporom pritrdila tudi davčna uprava. Po njihovem bi moral biti znesek knjižničnega nadomestila določen v neto znesku, na katerega bi zavezanec obračunal DDV. V izdanem mnenju, ki so ga pripravili že pred osmimi leti, so zapisali, da bi v nasprotnem primeru tudi zavezanci, ki niso dolžni plačati DDV, prejeli znesek knjižničnega nadomestila z vključenim DDV, ki pa jim ga ni treba plačati.
Tožba prakse ni popravila
Niti mnenje davčne uprave niti sodba pa na postopanje JAK nista vplivali. V obrambo svojega ravnanja se sklicujejo na pravilnik o izvajanju knjižničnega nadomestila, ki vsako leto fiksno določi sredstva za nadomestilo. Poleg tega navajajo še zakon o javnih financah, ki v 2. členu pravi, da se vsi prejemki in izdatki iz državnega proračuna izkazujejo v polnem (bruto) obsegu brez medsebojnega poračunavanja. Na vprašanje, ali po pravnomočni sodbi še vztrajajo pri tem, da je DDV že vključen v obračun, na JAK odgovarjajo: »Agencija kot izvajalec knjižničnega nadomestila nima niti pravne podlage niti razpoložljivih dodatnih sredstev, ki bi jih lahko namenjala za povečanje dodeljenih sredstev avtorjem, ki so zavezanci za DDV.«
Kaže torej, da je področje podeljevanja knjižničnega nadomestila zavezancem za DDV (teh je med vsemi upravičenci po navadi le manjše število) nekakšna pravna siva lisa. Dokler JAK oziroma država kot njena ustanoviteljica problema ne rešita z ustreznim povečanjem sredstev, sta se očitno odločili za sprejemljivost tožb. Zavezanci morajo za uveljavitev svoje pravice do nadomestila namreč poseči po vseh pravnih sredstvih, ki nazadnje gredo prav na škodo JAK oziroma davkoplačevalcev.
