Parkinsonova bolezen je relativno pogosta možganska bolezen, za katero običajno zbolijo ljudje po 60. letu starosti. Za to težko in

Bolezen je ime dobila po londonskem zdravniku Jamesu Parkinsonu (1755–1824), ki je v svoji publikaciji Esej o tresoči paralizi prvi opisal tovrstno bolezensko stanje. Povzroča ga uničenje živčnih celic v delu možganov, ki proizvajajo živčni prenašalec dopamin. Podoben propad celic se zgodi s staranjem, pri Parkinsonovi bolezni pa je ta proces mnogo hitrejši. A postavitev diagnoze ni enostavna. Zdravnik lahko Parkinsonovo bolezen zamenja za kakšen drug, zelo podoben parkinsonski sindrom in nasprotno. Tovrstne zmote pojasni doc. dr. Maja Trošt, dr. med., vodja Centra za ekstrapiramidne bolezni UKC Ljubljana, ki pravi: »Parkinsonovo bolezen lahko osebni zdravnik najpogosteje zamenja za esencialni tremor, sindrom, pri katerem se bolnik trese, nima pa drugih znakov parkinsonizma. Če bolnik prejema zdravila za esencialni tremor in ne za Parkinsonovo bolezen, mu ta ne bodo pomagala in se bo še naprej slabo počutil. Na drugi strani lahko nevrologi Parkinsonovo bolezen zamenjamo za drugo vrsto parkinsonizma, kjer je zdravljenje manj učinkovito.« Postopek postavljanja diagnoze sicer ni dolgotrajen, doda doc. dr. Troštova, določijo pa jo s klinično oceno, glede na prisotnost značilnih simptomov bolezni.
Parkinsonova bolezen skoraj enakovredno prizadene tako moške kot ženske in je pogostejša pri starejših ljudeh. Ni pogojena ne socialno, ne etnično, ne ekonomsko, ne geografsko. »Statistike kažejo, da je na svetu že 6,3 milijona obolelih, medtem ko se v Evropi ta številka vrti okrog 1,2 milijona. Približno 260.000 bolnikov živi v Nemčiji, 200.000 v Italiji, 150.000 v Španiji, 120.000 v Veliki Britaniji in 117.000 v Franciji. V Sloveniji za Parkinsonovo boleznijo trpi približno 5.000 ljudi,« razkrije prof. dr. Pirtošek. Po številu obolelih je Parkinsonova bolezen druga najpogostejša nevrodegenerativna bolezen, takoj za Alzheimerjevo boleznijo. Običajno ljudje zbolijo po 60. letu starosti, vsakemu desetemu bolniku pa odkrijejo bolezen pred 50. letom starosti.

Značilni simptomi povezani s Parkinsonovo boleznijo so tresavica/tresenje (tremor), mišična togost (rigidnost), upočasnjeno gibanje (bradikinezija) in izguba ravnotežja. Pri številnih bolnikih so prizadeti govor, obrazna mimika, telesna govorica in pisava. Te simptome imenujemo motorični simptomi, s katerimi se je v začetku svoje bolezni srečal tudi Branko Šmid (na fotografiji levo), ki se s Parkinsonovo boleznijo bori že več kot 25 let. »Sam sem opazil, da me nekaj zateguje pod desno lopatico, drugi pa so opazili, da ne spremljam hoje z desno roko,« pove gospod Šmid in nadaljuje: »V tovarni, kjer sem delal, smo imeli tudi preventivne zdravstvene preglede. Takrat sem zdravnici omenil, da se mi ob razburjenju začne tresti desna roka in da imam tudi vedno bolj nazobčano pisavo.« Nekaj let kasneje je prof. dr. Pirtošek gospodu Šmidu svetoval, naj odnese svoje šolske zvezke grafologu. Ta je ugotovil, da so se mu prvi znaki bolezni začeli kazati že pri 12-ih letih.
Motorični simptomi so od bolnika do bolnika različni, običajno pa jih spremljajo tudi nemotorični simptomi,

Napredovanje bolezni poteka postopoma, zdravljenje do konca življenja
Pri nekaterih bolnikih traja več let, preden se bolezen razvije, medtem ko pri drugih napreduje hitreje. »V začetnih fazah zdravljenja bolnikom predpisujemo skupino zdravil, ki pomagajo ublažiti simptome. Imenujemo jih dopaminski agonisti. Od teh je najnovejši rotigotin v obližu. Po nekaj letih dopaminski agonisti niso več dovolj učinkoviti v monoterapiji, zato začnemo dodajati učinkovitejšo levodopo,« pojasni doc. dr. Maja Trošt. Levodopa povečuje količino dopamina in je pri mlajših bolnikih zdravniki ne uvajajo kot prvo zdravilo, saj ima na dolgi rok neprijetne stranske učinke kot so motorična nihanja in diskinezije (nehotena gibanja). »Pri starejših bolnikih po 70. letu starosti pa levodopo običajno uvedemo že na začetku bolezni, ker dopaminski agonisti pri starejših, še posebej dementnih bolnikih, povzročajo psihiatrične stranske učinke,« še pove doc. dr. Troštova. V najtežjih primerih se pojavijo psihoze, prividi in podobno. Branko Šmid pove, da je brez zdravil skoraj popolnoma nepokreten. »Nemogoče je hoditi. Vse skupaj izgleda tako, da noge vlečem za sabo. Zdravila res pomagajo, čeprav imajo neprijetne stranske učinke,« svoje izkušnje opisuje gospod Šmid.
Obravnava bolnikov terja celosten pristop
Nevrolog bo za bolnika vedno skušal najti najustreznejšo in optimalno terapijo zdravljenja bolezni. Strokovnjaki pri tem poudarjajo timsko obravnavo bolnika. Običajno takšne time sestavljajo nevrolog, medicinska sestra, specializirana za področje parkinsonizma (MSSP),

Osveščenost javnosti o Parkinsonovi bolezni ni zadovoljiva
Predsednica Društva Trepetlika Cvetka Pavlina Likar (na fotografiji desno) meni, da bi tudi splošna javnost o bolezni morala vedeti več, zato pove: »Prizadevamo si izboljšati poznavanje in razumevanje bolezni v državi. Javnosti želimo z različnimi aktivnostmi predvsem dopovedati, da je Parkinsonova bolezen kronična bolezen, da za

V okviru društva se je danes prav iz zgoraj navedenih razlogov uradno začela akcija podpisovanja Parkinsonove obveze, dokumenta, ki podpira aktivnosti Evropske zveze bolnikov s Parkinsonovo boleznijo (EPDA) na političnem prizorišču. Dokument med drugim apelira na vlado in posamezna podjetja, naj pomagajo podpirati znanost, ki bo z raziskavami lahko pripomogla k ozdravitvi bolnikov, in zagotavljati najboljšo možno kakovost življenja bolnikov s parkinsonizmom. Parkinsonovo obvezo bo Društvo Trepetlika poslalo slovenskim poslancem v Evropskem parlamentu.
Več o društvu na www.trepetlika.si