Sem že kavico pristavil, ko zaslišim spodaj prepir. Pravila so ja jasna, ampak treba je bilo izbrati, kdo bo s kom igral. Najprej so vsi tekli k Zoranu ali Janezu. Onadva naj bi bila voditelja ekip, odposlanca po pravilih. Pa še začeli niso, ko so eni že tekli v nasprotno polje, s kredo zarisano na dvorišču. Češ: ne bom z Zoranom, bom raje z Janezom. Ali pa: k Janezu že ne grem, ker se gre z drugimi »zemljo krast« (kar je tudi otroška igra), z nami pa ne – in tako naprej. Je bilo cel kup kričanja in vpitja, Gašperček (otroci so mu žleht dodali še Kiperbuš k imenu) pa je dodatno podžgal dogajanje. Le zakaj bi imel Zoki (on ga tako prijateljsko kliče) samo dve življenji? On je ja najboljši, lahko ima več življenj. In so bili skoraj vsi proti, dokler ni v sosednjem polju rekel Branko (ima za otroka nenavadno zoprn glas), da je to v redu: če le ima Janez tudi več življenj. Najmanj toliko kot Zoki ali pa še kako več, ker je zadnjič branil vse pred klapo iz sosednjega bloka in je osvobodil dvorišče.
Navadni igralci so najprej debelo pogledali – oni eno življenje, Zoki in Janez pa kar nekaj življenj!? Da tako ni po pravilih, sta tulila Miro (z očali je deloval prav pravniško zagnano – pa pri teh letih!), Igor (njegov dedek je nekoč baje pisal pravila za vso državo in vse ljudi, mu radi oponesejo) pa je dejal, da se on pač ne gre več. In je predlagal, da naredijo tisti, ki verjamejo, da on verjame, da se lahko igrajo bolje, novo igralno polje. On bi bil odposlanec, to se mu je zdelo pa logično. Tudi Miro je samo debelo gledal: zdaj bosta dve igrišči, Zoran in Janez naj se gresta po svoje, ostali po svoje? Ni bil še odločen, ampak tudi Alenka je rekla, da je »zdaj prišel za punce čas« in se gredo lahko one po svoje. Iz Zokijeve skupine so eni tekli tja, eni mencali, eni ostali, na drugi strani pa je mila in blaga Ludomila rekla, da se najraje igra itak in samo s Francijem, ker ima vedno domača jabolka in še kaj takega, kar prinese s podeželja. Janez je bil vidno jezen: on njim svobod pred sosedi, oni pa njemu takole!?
Debelo sem gledal: mi smo se en dva tri med sabo prešteli, vedno smo znali izbrati odposlanca (rekli smo mu včasih v tisti stari državi tudi »gajsar«), vedno smo spoštovali pravila, vedno so bile igre napete, vedno je bil pač eden zadet prvi in eden zadnji… in vedno je zmagal tisti, ki je zadel zadnjega nasprotnika, navadno odposlanca, ki je imel pač dve življenji in niti enega več.
Pa se je mimo pripeljal Milan. Malo starejši je in take lepe modre oči ima, da so punce vse po tihem zagledane vanj. Le Janez ga ne mara, ker se vedno prikaže takrat, ko je treba odločiti, kdo ima prav in kdo ne, kdo bo glavni in kdo ne, kdo je na pravi strani in kdo ne. Gledal je skupinico, Gašperčka Kiperbuša posmehljivo, Janeza izpod čela, Igorja precej pokroviteljsko. Vsakemu svoj pogled, vsakemu svojo kretnjo, še meni na balkonu se je zdelo, da obvladuje vse. »Pa se pejte ravbarje in žandarje!« je prhnil v prepirajoče se otroke in odkolesaril nekam tja zadaj, za blok. So bili takoj za to, vsi kot eden. Kot so vsi kot eden hoteli biti žandarji, ravbar pa nihče. Sem čivknil z balkona bolj sam sebi kot njim: »Pa bodimo mi, ki imamo tako radi otroke, ravbarji. Da bo le igra!«
