»Oči, a bo tale dihur prdnil?« še ne triletni fantič takoj pri vhodu spravi v zadrego očeta, ki se začne zapletati z razlago, da dihurji ne prdijo, temveč imajo posebne žleze, ki jih aktivirajo, ko se znajdejo v nevarnosti. Malčku seveda ni jasno, kaj mu oče razlaga, zato zmedo hitro razreši »teta«, ki drži v roki enega teh čedalje bolj priljubljenih hišnih ljubljencev: »Ne prdne tako močno, da se mu ne bi mogel približati in ga pobožati, ampak najprej pojdite v rastlinjak, kjer so plazilci, potem pa se vrnite k nam.« Kar malce ukazovalen napotek je bil – kot smo izvedeli kasneje – povsem dobronameren, saj menda kače vonj po glodalcih hitro premami in kaj lahko se zgodi, da otroka zamenjajo za plen.
Legvan želel vso pozornost zase
V velikem rastlinjaku botaničnega vrta na biotehniški fakulteti nasproti živalskega vrta, kjer se je že 16. zapored dogajala razstava Bioexo, so predvsem starši v družbi najmlajših poleg kač lahko opazovali tudi razne kuščarje, želve, žabe, hrošče in druge nevsakdanje hišne ljubljenčke, jih božali, na delavnicah raztapljali predsodke in poslušali zanimiva potopisna predavanja iz daljnih dežel.
A največ zanimanja seveda žanjejo na videz najbolj dramatični predstavniki hladne krvi, kot se izrazi Luka Jamnik, ki na razstavi igra varuško dvema odraslima legvanoma. »Dramatični so resda bolj na videz, čeprav so lahko neudomačeni legvani v skrajnem primeru tudi smrtno nevarni. Odrasel samec useka z repom, opraska s kremplji ali pa močno ugrizne,« razloži, medtem ko skuša pomiriti živobarvnega samca, ki se neprestano šopiri in hoče na vsak način prevladati nad samico, ki mu jo na razstavi namenijo za družico. Nazadnje jo le prežene z veje v Jamnikovo naročje, sam pa se ponosno nastavlja bliskavicam. A zmoti ga vsiljivec, ki moli svojo »trotel kamero« naravnost pred njegova usta, zato mu zapreti s stresanjem »golše«. Jamnik obiskovalca opozori, naj se umakne, saj je to v jeziku sicer vegetarijanskih legvanov zadnje svarilo pred napadom.
»Legvani živijo v kolonijah, kjer alfa samec vodi svoj harem. Nobenih drugih samcev ni zraven. Če bi bila danes tukaj dva samca, bi se zagotovo spopadla. So zelo teritorialni, podobno kot volkovi,« pojasni Jamnik in doda, da legvani nikakor niso za začetnike. »Ljudje jih zelo radi opazujejo, vendar si lahko le redki privoščijo imeti legvana doma. Veliko bolj so zahtevni kot denimo piton ali udav. Potrebujejo velik terarij in specifične pogoje: pomembna je svetloba, temperatura, vlaga in hrana, ki mora biti raznovrstna. Dodajati pa treba tudi vitamine,« razloži sogovornik, ki ima trenutno doma legvančico, ki bo – če bo šlo vse po sreči – pri njem bivala naslednjih 15 do 20 let.
Ko kača pomoli glavo v torbo
Navadni udav, ki ga le nekaj metrov stran okrog vratu nosi Tanja Aljančič, po njenih zagotovilih še muhi ne bi storil nič žalega. »Prej bi ugriznila, kot stisnila, če bi bila ogrožena,« ji verjamemo na besedo, vendar med pogovorom vseeno z delčkom očesa ves čas spremljamo kačino premikanje in brž odstopimo, ko mogočna prebivalka tropov preveč sproščeno pomoli glavo v našo novinarsko torbo.
Gesta izzove porogljiv nasmeh plazilcev bolj vajenega življa, vendar nas Aljančičeva potolaži, rekoč, da se ljudje kač večinoma še kar bojijo. »Tudi moji družinski člani ne odobravajo kač, pravzaprav se jih na smrt bojijo, čeprav do potankosti poznajo moje delo. Veliko je predsodkov, ki jih skušamo na delavnicah odpraviti. Ljudje so na primer prepričani, da so kače sluzaste in da so strupene,« doda sogovornica. Mar niso strupene? »No, nekatere so, vendar je takšnih le petina,« pojasni asistentka za biologijo na šentviški gimnaziji. Tam se je tudi kot dijakinja spoznala z dotično kačo, po spletu okoliščin pa danes spet skrbi za priljubljeno stanovalko šolskega vivarija.
Z gručo otrok zapustimo džunglo in puščavo s kaktusi oziroma veliki rastlinjak ter se napotimo v manjši, zatemnjen prostor, da bi videli, zakaj so organizatorji letošnjo razstavo podnaslovili »strupena lepota«. Medtem ko nekateri opazujejo ptičje pajke in škorpijone pri obedovanju čričkov, pobaramo dežurnega kačeljubca, ki se sprošča ob poslušanju Boba Marleyja, ali bi nas vsaka od ugledanih lepotic z enim ugrizom spravila pod rušo.
Strupenost je precej relativna
»Razen modrasa in suličarke prav gotovo,« kot iz topa ustreli Žiga Oražem. Na vprašanje, ali so to najbolj strupene kače na svetu, pojasni: »Strupenost je relativna, veliko faktorjev je, ki jih je treba pri tem upoštevati. Določene kače imajo šibkejši strup, a ti spustijo večjo dozo. Nekatere so sposobne strup dozirati, druge ne. Pomembno je tudi, ali je ugriz iz obrambnih vzgibov ali pa gre za napad. Imajo tudi različne strupe, ki različno delujejo. Eni so nevrotoksični, drugi hemotoksični in tako naprej.«
Dobro, za katero od teh strupenjač pa bi si najmanj želeli, da vas ugrizne, še naprej vrtamo. »Diamantno klopotačo. Ker ima takšno količino toksina, ki sproži tako hitro reakcijo, da bi brez takojšnjega vbrizga protistrupa zagotovo umrl.« A protistrupov pri sebi nima. Tudi večina kolegov jih ne hrani pri sebi. Ali kačam tako zaupa, ga pobaramo. »Zaupam svoji presoji,« mirno odvrne Oražem in doda, da domače strupenjače niso brez strupnikov, kot napačno menijo nekateri. »Strupniki se namreč vseskozi obnavljajo, tako da če bi hoteli narediti kačo nestrupeno, bi ji morali odstraniti celoten strupni sistem. To pa je, kot da bi sebe kastrirali oziroma to ne bi bila več kača, ampak vol,« spoštovanje do svojih ljubljenk podkrepi Oražem, ki ima na demonstrativni mizi tudi pripomočke za rokovanje s strupenimi lepoticami – kavlje in razna oprijemala. A tega ne počne v javnosti, ker ni cirkusant, pravi, doma pa jih, prizna – čeprav ne bi smel – prime tudi v roke.
Otroci, ki so ob razlagi komajda zadrževali dih od razburjenja, so se na koncu sprostili v igralnicah ob toplini dihurjev, kuncev, hrčkov in podganic, ki so bile pozno popoldne od preganjanja po rovih, teka po stacionarnem kolesu in zganjanja akrobacij na trapezu že čisto izčrpane, tako da sta jima lastnika ob našem prihodu namenila zaslužen počitek.
