Kristian Vigenin

To ne bi rekel. Z ZDA vodimo partnerske konzultacije, kako naj se soočimo s situacijo v Ukrajini. Združenim državam je seveda laže biti oster do Rusije, tudi kar zadeva sankcije. V EU lahko, če bi vzpostavili gospodarske sankcije, vsi več izgubimo. Ker to le težko razložimo našim državljanom, se dozdeva, da je EU mehkejša do Rusije. Čeprav med ZDA in EU obstajajo razlike glede nadaljnjih korakov, je vendarle pomembno, da želimo vsi doseči politično rešitev krize in zagnati diplomatska pogajanja med Rusijo in Ukrajino, po potrebi tudi v širšem formatu s sodelovanjem ZDA in EU. Upam, da je bilo ženevsko srečanje prvi korak do takšne rešitve.

Sprožilec poslabšanja odnosov je bila Ukrajina in način, s katerim se je Rusija lotevala drugih držav iz vzhodnega partnerstva. Doživljale so namreč velike pritiske Rusije, naj ne podpisujejo pridružitvenih sporazumov z EU ali pa odložijo njihov podpis. Takšna dejanja smo v EU in ZDA razumeli kot poskus prikrajšanja pravic suverenega odločanja držav, ali želijo poglobiti odnose z EU. EU takšnega pristopa ni uporabljala. V vzhodnem partnerstvu denimo z določenimi omejitvami sodeluje tudi Belorusija, kljub temu pa nikoli nismo podvomili, zakaj je ta država del carinske unije z Rusijo. Armenija se lani ni odločila za podpis pridružitvenega sporazuma, temveč se je pridružila le carinski uniji. Zaradi te njihove suverene odločitve se v EU nismo vznemirjali. Vložki v Ukrajini so bili medtem precej večji. Predsednik Janukovič je s takratno vlado podcenjeval reakcije ljudi (na nepodpisani pridružitveni sporazum, op. p.). Zdaj pa lahko vidite, kam nas je pripeljala spirala notranjih napetosti v državi. Na obeh straneh priznavamo, da konfrontacija ni pravi odgovor. Za ponovno približno vzpostavitev odnosov pred krizo so potrebna tudi prizadevanja Rusije v tej smeri. Ali se bo to dejansko zgodilo, je še prezgodaj ugibati. Za države vzhodne in srednje Evrope je nova hladna vojna zadnja stvar, ki bi si jo želeli. Če bi do nje prišlo, bi se z vseh strani znašli pod močnejšimi pritiski. Težave bi občutili tudi naša gospodarstva, družba in politični odnosi.

Kar se dogaja zdaj, še ne bi imenoval hladna vojna. Obstajajo pa znaki, da se nagibamo k njej. Če bi do nje prišlo, ne bo takšnih razsežnosti kot tista, ki smo jo že videli. Takrat smo bili soočeni z dvema povsem nasprotnima ideološkima blokoma in oboroževalno tekmo. Zaradi hladne vojne je trpelo veliko ljudi. Na koncu ni bil nihče srečen. Ob sedanjem dogajanju je jasno, da evropsko-ruski in ameriško-ruski odnosi še nekaj časa ne bodo takšni, kot so bili pred krizo. EU zdaj težko poglablja strateško partnerstvo z Rusijo, za katerega smo si prizadevali v zadnjih letih. Premik bi bil možen šele, če bi se Rusija odločneje povezala z EU pri naših skupnih prizadevanjih stabilizacije Ukrajine in gospodarski stabilizaciji celotne soseščine. Slednjim državam naj prav tako prepusti sprejemanje lastnih odločitev o povezovanjih v integracije. To je zelo preprosto pravilo in del nove politične kulture 21. stoletja. Rusija ne more sedeti s katero koli drugo državo in brez prisotnosti Ukrajine razpravljati o njeni politični prihodnosti in dopustnosti povezovanja v integracije.

Težko je reči, kaj roji po glavi ruskemu vodstvu. Rusija bi bila rada obdana s prijateljskimi državami, kar je sicer značilnost vseh držav. Rusija ne želi, da bi bile njene sosede del drugih zavezništev. Obdani želijo biti z obročem varnih držav, ki so z njimi tudi gospodarsko zelo povezane. To je strateški cilj ruskega vodstva. Kako to poimenujemo, je že druga tema. Za EU se postavlja vprašanje, ali so te države v ta ruski obroč včasih vključene proti svoji volji. Pred leti smo jim ponudili poglobljeno sodelovanje v vzhodnem partnerstvu. Dali smo jim na izbiro, ali želijo z nami sodelovati, same pa so se lahko odločile, kako globoko želijo okrepiti odnose z EU. Nikoli jim nismo ničesar vsiljevali. Rusija se tega loteva drugače. Morda so v približevanju teh držav EU zaznali tudi kakšne gospodarske grožnje. Ukrajina denimo za Rusijo predstavlja veliko gospodarstvo. Stabilnost v Ukrajini bo mogoče vzpostaviti zgolj, če se bo k temu zavezala tudi Rusija. EU sama tega ne bo zmožna doseči. V EU ne smemo hiteti s sprejemanjem odločitev glede prihodnjih odnosov z Rusijo in našimi vzhodnimi sosedi. Dobro moramo analizirati naše pretekle politike in se vprašati, kako daleč lahko gremo in kakšne kompromise lahko sklenemo z Rusijo, da cene naših politik ne bodo plačevali naši partnerji. Naša glavna želja mora biti stabilnost naših vzhodnih sosed. Nestabilnost v teh državah namreč nemudoma povzroča tudi nestabilnost na mejah EU.

Z Rusijo in Sovjetsko zvezo nas povezuje precej drugačna zgodovina. Bolgari se zaradi dogajanj v Ukrajini ne počutimo neposredno ogrožene od Rusije. Za zdaj ne nameravamo zaprositi Nata za dodatno vojaško prisotnost v naši državi ali v Črnem morju. Hkrati pa razumemo naše partnerje na Baltiku in smo z njimi solidarni. Včasih se ogroženost ne izraža zgolj skozi vojaško grožnjo, temveč tudi občutke prebivalstva. Če se tamkajšnji ljudje počutijo ogrožene, je naša dolžnost, da jih podpiramo. V Črnem morju razen ene ukrajinske bojne ladje teh več ni. Vse je vzela Rusija. Ta sprememba moči bi lahko povzročila občutek strahu. Toda moramo si biti na jasnem – vojaška konfrontacija med Natom in Rusijo ne pride v poštev. Nihče o tem sploh ne razmišlja. V nobeni razpravi o tej opciji ni tekla beseda. Ukrepi za krepitev vzhodnega krila nekaterih članic Nata naj bi imeli predvsem večji psihološki učinek in državam, ki se počutijo ogrožene, povrnili občutek varnosti.

Projekt ne bo odpovedan, ker je v interesu več držav članic in držav kandidatk. Za Južni tok lahko najdemo rešitev. Spomniti se velja, da do ustavitve dobave ruskega plina Evropi ni prišlo niti med hladno vojno. Nismo soočeni z razmerami, zaradi katerih bi morali začeti energetsko vojno z Rusijo. Tega si tudi sami ne moremo dovoliti. V tem trenutku EU ne more shajati brez ruskega plina, Rusija pa se ne more odpovedati prihodkom od prodaje plina EU. Dogajanje v Ukrajini zgolj še krepi potrebo po Južnem toku. Bolgarija in druge države so namreč zdaj odvisne od tranzitne države, ki bo v prihodnjih letih še precej nestabilna. Ne politično ne gospodarsko ne moremo biti talci takšnih razmer.

Solidarni bomo do Ukrajine in jim omogočali tok plina v obratni smeri. Hkrati pa se želimo izogniti dogodkom iz leta 2009, ko se je zaradi ukrajinsko-ruske plinske vojne ustavil tranzit plina in smo v v Bolgariji več tednov ostali brez njega. Naše gospodarstvo je takrat izgubilo več sto milijonov, nihče pa nam zaradi tega ni namenil odškodnine.

Južni tok je pomemben, ker bo plin Evropski uniji dostavil mimo držav, ki niso del EU. Sočasno mora EU z državami, ki so najbolj odvisne od ruskega plina, pospešiti gradnjo vseh projektov za dobavo plina iz drugih virov. Bolgarija mora tako zgraditi povezovalne plinovode do Grčije, Turčije in Srbije, vez z Romunijo pa moramo zgolj še dokončati.

Južni tok ni zgolj bolgarski ali ruski projekt. Pri njem sodeluje več držav. Polovica lastništva pripada Gazpromu, drugo polovico pa si delijo italijanski Eni, nemški Wintershall in francoski Électricité de France. Vse sodelujoče države pri Južnem toku so zainteresirane za njegovo nadaljevanje kljub zadnjim stališčem evropske komisije. Bolgarski del plinovoda je odprt tudi za dostavo plina drugih dobaviteljev, kot to veleva evropska zakonodaja. Odprto ostaja vprašanje statusa začetnega dela plinovoda, ki bo potekal po dnu Črnega morja. V zadnjem času je zaradi ukrajinske krize na najvišji politični ravni dejansko prišlo do zastoja pri Južnem toku, toda na tehnični ravni se pogovori o začetku gradnje nadaljujejo.