Ob izteku razstave Življenje [v nastajanju] Janeza Janše, ki jo bodo v Mednarodnem grafičnem likovnem centru zaprli v soboto, se je s torkovim, izjemno obiskanim predavanjem filozofa Mladena Dolarja končal tudi spremljevalni teoretski program. Dolar si je za izhodišče razmišljanja izposodil stavek Franza Kafke »Na svetu so važnejše stvari od otroštva«, ki je bil eno izmed Janševih vodil v projektu, v nadaljevanju pa ga je povezal s stavkom Sofoklejevega Ojdipa na Kolonu: »Največja sreča je ne biti rojen.«
Slavljenje »sile življenja«
Življenje, nastajanje, otroštvo, s katerimi nas nagovarja razstava, vse to so velike besede, je uvodoma ugotovil Dolar, ki nas napeljujejo tudi na ukvarjanje s poslednjimi rečmi, s smislom. Te besede namreč takoj spremljajo obrazci, določena ideološka vodila, toliko bolj, ker jih spontano sprejemamo kot samoumevna. Eden takšnih obrazcev je slavljenje neustavljive sile življenja v nastajanju, porajanje, bergsonovski življenjski elan. Na razstavi so to gola telesa nosečnic, ki porajajo nova telesa, kršenje običajne estetike pa še toliko bolj priča o moči življenja. V ta krog sodi tudi otroštvo kot čas nedolžnosti, avtentičnosti, čas, še preden se nas polasti kultura, ki nas disciplinira, ukalupi in preplavi s cinizmom. Na otroštvo nostalgično gledamo kot na nepovratno izgubljeni gral, kot na nekaj, kar naj bi bilo skupna podlaga človečnosti onkraj različnih svetovnih nazorov. Kdor bi temu ugovarjal, bi se takoj znašel na listi nihilistov in zanikovalcev vrednot.
Ravno psihoanaliza pa po Dolarjevih besedah ponuja vpogled v otroštvo, ki se postavlja po robu tej ideologiji onstran vseh ideologij, in v tem je verjetno še vedno njena škandaloznost. Če psihoanaliza brska po otroštvu, spominih, tega ne počne zato, da bi ga ohranila, da bi v njem videla izgubljeni raj, izgubljeni ključ naše usode, ampak zato, ker je otroštvo že samo travma, rana, zareza, ki nas obenem omogoča kot subjekte in nam hkrati ne da dihati. Psihoanaliza torej cilja na to, da bi otroštvo končno pustili za seboj, da bi ga razgradili, da bi nas to vzdramilo iz potopljenosti v preživetje, ki gre z roko v roki z mitom o otroštvu kot domnevno brezskrbni dobi. Tudi nagon v psihoanalizi ni življenjska sila, saj gre za nagon smrti.
Freudovo pojmovanje otroštva je zajeto v pojmu polimorfne perverznosti, ki nasprotuje domnevni nedolžnosti otroštva, in v pojmu Ojdipa. In ravno Ojdip je presekanje z razumevanjem otroštva kot nedolžnosti, je nekaj, kar vanj vnaša rano, travmo, tragedijo. Ta zareza, pravi Dolar, pa je v Janševem projektu ironično navzoča v nekem drugem registru, v tem, da ponavlja ikonično zarezo avantgardne geste Marine Abramović in Ulaya, ponavlja jo kot komentar. Življenje se tu tlači skozi ozka vrata, kot biblična referenca na Jezusove besede: »Prizadevajte si vstopiti skozi ozka vrata, kajti povem vam, veliko jih bo želelo vstopiti, pa ne bodo mogli.« »Temu bi lahko rekli vrata fantazme,« dodaja filozof.
Med banalnim in presežnim
Tudi Kafkov stavek o pomembnejših rečeh, kot je otroštvo, ki je iz njegove nedokončane zgodbe Pes raziskovalec, nas nemudoma prestavi iz glorifikacije otroštva in bi si ga lahko vzeli za politično geslo v času naraščajoče infantilizacije, ki se začne pri otroku, ki naj bi mu podaljšali otroštvo, odložili čas njegovega soočenja z realnostjo in tako naprej, nadaljuje pa z infantilizacijo odraslih, ki ne zmorejo več napornega razmišljanja, ki jim je treba poenostaviti informacije, jih ilustrirati… Filmska industrija je naravnana na mentalno predpubertetno starost deset do trinajst let, in bolj ko častimo kult otroka, bolj nas obravnavajo kot otroke. Prav umetnost naj bi namreč, tako zatrjuje vladajoča ideologija, v nas ohranjala otroka.
Kafkov stavek to fatalno ideologijo obrne: njegov pes namreč nenadoma zasliši glasbo, ki ga v trenutku prestavi iz pasjega življenja v transcendenco, pomeni zarezo, pes ob tem postavi svoje življenje pod vprašaj, postane raziskovalec, a se ne posveti le preučevanju glasbe, ampak tudi hrane. V isti sapi se torej posveti imanenci in transcendenci: od kod nekaj tako banalnega, kot je hrana, od kod glasba? Z estetskim hlepenjem in epistemološko radovednostjo je konec njegovega otroštva in tu se začne nova znanost, ki združuje oboje. A pes priznava, da je slab znanstvenik, da ga vodi tudi nagon, predvsem pa, da bolj od vsega ceni – svobodo. »Ali je mogoče, da je Kafka kdaj napisal besedo 'svoboda', in to s klicajem?« se ob tem nedokončanem tekstu, ki ga je izdal šele Kafkov prijatelj Max Brod, sprašuje Dolar. (Tudi odgovor na to enigmo morda tiči v tistih od mačk polulanih, zaprašenih škatlah, polnih Kafkovih rokopisov, pri neki ženski v Tel Avivu, ki ji jih po sodni poti skuša iztrgati izraelska vlada.)
A tisto, kar je važnejše od otroštva kot načela ugodja, seveda ni odraslost, če z njo razumemo sprijaznjenost s kruto realnostjo, ni načelo realnosti. Tisto, kar je važnejše, je onkraj obeh načel. Tudi Freud je spoznal, da se ti načeli dopolnjujeta in sodelujeta – in v tekstu Onkraj načela ugodja je meril prav na neko dimenzijo onkraj obojega.
