Obstajajo posebni primeri in tu menim, da je treba biti odločen pri reševanju podjetij, ki se znajdejo v težavah zaradi neposlovnih razlogov. Opažam, da prihaja do premika v miselnosti bank, ki so bolj pripravljene sodelovati. Če se dotaknem DUTB, se je izkazalo, da ne more opravljati nalog prestrukturiranja podjetij, kot so mnogi pričakovali. DUTB lahko rešuje le del problema, omejuje ga državno lastništvo, zaradi katerega bi Bruselj številne ukrepe klasificiral kot državno pomoč, za katero je treba dobiti dovoljenje. Ob tem je v posameznih primerih težavna tudi prepletenost bank, ki jih je treba vse spraviti za eno mizo. DUTB in banke si bodo morale zato delo razdeliti, v nekaterih primerih bo morala vodilno vlogo prevzeti katera izmed večjih bank, spet v drugih DUTB.
Kako bi bila lahko torej DUTB bolj učinkovita?DUTB lahko izvaja svoje poslanstvo le ob dobrem sodelovanju vseh akterjev. Ti morajo imeti enake cilje v procesu ohranjanja podjetij, ki so sposobna preživetja. Pri tistih, ki tega niso sposobna, pa mora DUTB v interesu države iztržiti največ, kar je možno.
Ko gledate nazaj, bi bilo morda pametneje, da bi banke ustanovile svoje enote za reševanje slabih terjatev? Ne nazadnje se DUTB pred ukrepanjem vedno posvetuje tudi s kreditnimi odbori bank, ki bolje poznajo podjetja.Institucionalni okvir ni bistven, bolj odločilno je, da se naredi optimum znotraj dogovorjenih rešitev. Ključno je, da smo banke razbremenili pomembnega deleža slabih naložb. V Sloveniji smo se odločili za slabo banko, ki ponuja več časa za reševanje slabih naložb in s tem več manevrskega prostora. Filozofija DUTB je prodati terjatve in podjetja v nekaj letih ter znižati stroške državne intervencije. Težave seveda ostajajo. Če karikiram, dobre tri mesece doslej smo vložili v to, da smo ladjo obrnili v pravo smer, zdaj moramo začeti še usklajeno veslati. Viden rezultat pričakujem že v nekaj mesecih, ko bodo rešeni prvi primeri prestrukturiranja.
Nekatere banke veslajo po svoje, med reprogramom posojil ali postopkom prestrukturiranja podjetij unovčujejo garancije, vlagajo izvršbe, čeprav tega ne bi smele. Ste seznanjeni s tem?Vloga Banke Slovenije kot katalizatorja za prestrukturiranje podjetij je tudi ta, da izmenjuje informacije o neželenih potezah, tako podjetij kot bank. Tudi za to imamo petkove govorilne ure za podjetja in banke. »Soliranje« je lahko izredno škodljivo. Banka, ki uresničuje le lastne interese, lahko ogrozi podjetje, delovna mesta in vpliva na vrednost terjatev drugih bank. Če se lotiš konkretnega prestrukturiranja, se je treba držati določenih pravil.
Pri določenih podjetjih vidimo, da redno odplačujejo posojila, vendar jim banke zaradi previsokega razmerja med dolgovi in denarnim tokom iz poslovanja (EBITDA) ne podaljšujejo kreditov. V skrajnih primerih morajo podjetja izbirati, ali naj plačajo dobaviteljem ali odplačujejo kredite, pogosto izberejo slednje.To so primeri, ki jih je nujno treba pogledati celovito, ne samo s stališča bank, ampak tudi s stališča dobaviteljev. Če se banka poplačuje iz denarnega toka podjetja, je prva stvar, ki prizadene podjetje, to, da ne more več vlagati, denimo v opremo, zaradi česar tehnološko nazaduje. Če podjetje odplačuje kredite, namesto da bi plačevalo dobaviteljem, pa pristanejo v težavah slednji. Pričakujemo, da banke gledajo celotno sliko. Vedno na žalost ni tako.
Pri podeljevanju kreditov je bil nekoč aksiom zavarovanje, danes je to denarni tok. Ali tudi to prispeva h kreditnemu krču?Banke bi v principu dajale nezavarovane kredite za financiranje obratnega kapitala. Vendar mora biti iz finančne analize jasno, da je podjetje sposobno vračati posojilo. To je povsem legitimen korak ob domnevi, da banka lahko spremlja poslovanje takega podjetja, kar pa je v Sloveniji zaradi značilne lastniške prepletenosti in netransparentnosti skoraj nemogoče. Na primer, če je dala banka enemu podjetju v skupini posojilo, niti slučajno ni mogla vedeti, za kaj bo to podjetje porabilo svoj denarni tok, za vlaganja ali za poplačilo kreditov menedžerskega prevzema.
Vse od lova na tajkune se zdi se, da stojimo na mestu. Razdolžujejo se banke, razdolžujejo se podjetja, ni gospodarske aktivnosti, ne kreditiranja. Björn Petturson iz islandske banke Landisbankinn, ki je bil vaš gost , je dejal, da banke ne smejo čakati na gospodarsko rast, temveč jo morajo spodbuditi. Kakšno je vaše mnenje o tem?Zanimiva iztočnica. Vendar bi opozoril, da ni dobro posploševati, stvari niso črno-bele. Z vidika celotne ekonomije so težave precej koncentrirane, približno petina podjetniškega sektorja je ujetega v zgodbe slabih posojil. Dobro gre podjetjem, ki ne potrebujejo sredstev bank. Že samo gradbeni sektor je dober primer. Preživela so skoraj izključno podjetja, ki niso bila prezadolžena in jih neplačilo kakšne stranke ni sesulo. Druga zgodba so podjetja, ki so se zadolževala za vse, od zemljišča naprej. Epilog je znan.
Z vidika bank in njihovih naložb se pojavi ena od težav tam, kjer gre za verigo dobaviteljev in kupcev, v kateri lahko težave kupca povzročijo likvidnostne težave celotne verige. To je pomemben vidik reševanja podjetij. Če bi tu znali sveže kredite primerno dozirati na prava mesta, pri čemer so pogoj potencialno zdrava podjetja, bi rešili veliko stvari. Tudi zato je ključno, da smo najprej sanirali banke, kjer smo rešili dva problema. Prvič, domače banke so se od leta 2009 do konca lanskega leta razdolžile za več kot 10 milijard evrov, praktično niso več zadolžene v tujini. Drugič, pregled bank je pokazal, kje so bile luknje, kje so bile slabitve narejene napol, tako da imajo banke zdaj po dokapitalizaciji zadosti kapitala. Problem ostajajo prezadolžena podjetja, ki jim manjka več kot pet milijard evrov kapitala. Veliko podjetij, ki povprašuje po posojilih, ni zdravih. A večina se jih ukvarja bolj z likvidnostnimi kot solventnostnimi težavami.
Kakšni so kriteriji za to, katero podjetje je sposobno preživetja? Kdo jih določa? Bi to vlogo lahko odigrale posebne namenske družbe (SPV), ki bi združevale strokovnjake z znanjem in sposobnostjo napovedovanja trendov v posamezni dejavnosti? Še živi ta ideja?Ta ideja je seveda živa. Tudi v načelih za pristop k prestrukturiranju podjetij, ki se zgledujejo po tako imenovanem londonskem pristopu, je eden ključnih elementov neodvisna ocena o programu prestrukturiranja. Še preden se celovit program naredi, pa mora biti narejena ocena o verjetnosti poslovnega preživetja podjetja, kjer se preverja, ali ima podjetje trg, znanje, ali je sposobno generirati denarni tok.
Kdo to ocenjuje?Stroka. Ko govorimo o stroki, so to neodvisni strokovnjaki, ne banka, ne podjetje, nekdo tretji.
Tujci ali Slovenci?Kdor to pač zna. Kar znajo v tujini, znamo tudi mi. Seveda je vprašanje, če imamo dovolj kapacitet pri tako množičnem problemu.
Še pred tem je treba rešiti problem kreditiranja. Zakaj banke ne kreditirajo?Banke so dovolj dokapitalizirane, da lahko odobravajo zdrave kredite. Veliko podjetij, ki potrebujejo denar, pa je pri bankah slabo zapisanih. Ključno je, kakšna je preostala terjatev banke do podjetja. Ali je očiščena in ali ima podjetje sposobnost odplačevanja kreditov? Tu je kretnica med tem, ali se podjetju lahko odobri nov kredit ali ne, oziroma koliko kapitala potrebuje banka, da lahko odobri tak kredit. Če se nič ne zgodi in ima podjetje pri banki oslabljenih povprečno 30 odstotkov posojil, potem mora banka ob odobritvi novih 100 enot posojila takoj uporabiti 30 enot kapitala. Ravno zato je tako pomembno prestrukturiranje podjetij, ker lahko pomeni finančno razbremenitev podjetij. Seveda ne na lepe oči. Pri tem mora biti jasno, da morajo lastniki podjetja izgubiti vse, preden banka odpiše kakšen del posojila. Zmanjšanje dolga podjetja je torej možno šele, ko pride tudi do lastniškega prestrukturiranja.
Ampak medtem ostaja vrsta podjetij brez denarja. Za reprogram posojil še dobijo sredstva, za vlaganja pa ne.Kot sem dejal, dokler podjetja ne naredijo ustreznega prestrukturiranja, ki da osnovo za vzdržno poslovanje, so tveganja za banke prevelika.
Torej ni podjetij, ki bi bila dovolj uspešna, pa ne bi prišla do posojil?Tudi takšna podjetja na žalost kdaj ne dobijo denarja. Vendar se stvari počasi spreminjajo, v bankah ni več toliko strahu pred kreditiranjem. Vseeno je treba oceniti kreditno sposobnost podjetij. Poleg tega imamo še vrsto težav, ne samo s kreditiranjem, temveč tudi na trgu kapitala.
Kakšnih?Slovenija je ena redkih držav, kjer se vrednost na kapitalskem trgu ni opomogla, prav tako se ni povrnilo zaupanje vlagateljev. Morali ga bomo zgraditi na novo, a zato je treba trdo delati. Na žalost tega truda ne vidim. Ker kaj omogoča kapitalski trg? Razporeja prihranke na vračljive vire (depoziti, op. a.) in dolgoročno financiranje s prevzemanjem tveganj (delnice, dokapitalizacije, op. a.). Marsikaj bi se dalo narediti na temu segmentu, predvsem s kakšnimi novimi instrumenti, bolj tveganimi in potencialno tudi bolj donosnimi. Seveda s povsem novimi pravili, ki morajo biti narejeni z mislijo na vlagatelje.
