Prva je že v uprizoritvi lika Prvega (Aleš Valič), ki ga je Bulgakov uvedel kot pisatelja Gogolja, ki na odru, a zunaj dogajanja, pojasnjuje svoje like in kontekst, kot nekakšen mefistovski prišepetovalec trgovcu z dušami Čičikovu (Vlado Novak). Ta(kšen) komentatorski lik je danes v gledališču skrajno nehvaležen, pravljičarski v svoji pojasnjevalnosti in v prehajanju iz opazovalske v aktersko vlogo hitro obsojen na kliše v odrski postavitvi (spomnimo se neznosno patetičnega Krleže-Manojlovića v Pašovićevi Evropi danes). Tudi Valič se temu klišeju ne izogne, ne v delu, ko se zabava ob težavah svojega lika, ne v poetičnih izbruhih o Rusiji, tako posebni, o staranju in o drugih pomembnih rečeh.
Iz svoje sobice, nad katero visijo rahlo zabrisani zemljevidi (geostrateška umestitev?), torej Avtor opazuje dogajanje v manjši črni škatli v globini odra, kraj, v katerega pride Čičikov, njegovo kupovanje neregistriranih mrtvih duš kmetov, ki bi jih rad »naselil« na nekem posestvu in s tem pridobil državni denar (kar je popolni ekvivalent današnjemu wallstreetskemu trgovanju z meglo), in končno, njegovo razkrinkanje in izgon. Ta potujitev, mišelovka, pa se že od začetka zatika: po tekočem traku potujoči prizori Čičikova z lokalnimi prodajalci duš so dolgi, gostobesedni in vsi na enak način karikaturalni, zamenljivi, enako kostumsko naščeperjeni, gagi pa prežvečeni in ponavljajoči se, kot bi šlo za amatersko burko. Množični prizori (zasedba dvajsetih igralcev se zdi, kot bi služila predvsem temu, da igralci zadostijo normam financerja) s svojo večno isto »komično« vznesenostjo spominjajo na Revizorja z začetka sezone, hkrati pa nenehno uprizarjajo tavtologije: Avtor reče »bil je ples« in potem sledi ples, »bila je lajna« in je – lajna… Tudi glasba je ilustrativna, zdaj romantično razčustvovana, zdaj uporabljana kot avizo vedno istega vprašanja: »Mi prodate duše?« – očitno za gledalce, ki niso dovolj pozorni. Potem so tu mimohodi nog in potem je tu tudi lik utelešene Nedolžnosti in Lepote, gubernatorjeve hčerke (Iza Dietner k. g.), balerinice, ki nedvomno navduši stare mame. (In ki, zasnežena, za trenutek prikliče prizor izpred davnih let, ko je na istem odru snežilo na Livia Badurino, le da se je do zdaj Gledališče dokončno odreklo vsakemu poskusu transgresije in je spet pospravljeno v malomeščanske škatlice.) Toliko vsega, toliko preveč, a pičel izplen.
Mrtve duše bi hotele biti komedija, a jim to ni uspelo, ker so dramaturško razvlečene, igralsko pa klišejske in repetitivne. Tako imamo komedijsko strukturo in resno občinstvo, ki v prvem delu hitro zakinka, v drugem pa čaka na razplet, ki je zvodenel in raztegnjen. V taki postavitvi tudi Vlado Novak, ki je običajno dežurni reševalec zadev, le še nemočno odigra svoje.
