»To se lahko zgodi tudi nam,« je bilo slišati zaskrbljeno šepetanje, ko majhen robot iz lego kock in z motorčkom nikakor ni mogel dvigniti bele žogice iz stiropora in je zalučati proti golu na drugi strani igralne ploskve. Petnajst skupin študentov je namreč včeraj trepetalo v avli ljubljanske elektrotehniške fakultete in držalo pesti za svoje robote, ki so jih v upanju, da bodo na letošnjem tekmovanju Lego Masters v gol spravili čim več žogic v čim krajšem času, snovali in programirali že tedne pred včerajšnjim odločilnim dnem. Drug za drugim so se tako na majhnem poligonu, ki je po velikosti spominjal na mizo za namizni tenis, zvrstili roboti in ubogljivo izvajali vnaprej programirane gibe, podobne tistim, ki jih na igrišču izvajajo rokometaši, ko skušajo zatresti mrežo nasprotnika. Žogice iz stiropora so švigale po prostoru in kar nekaj jih je uspešno končalo v golu.
»Na rezultat vplivajo že malenkosti«
Študentoma Luki Rojcu in Gregi Jezeršku je v drugem poskusu kvalifikacij uspelo nabrati zajeten izkupiček točk. »Glede na to, kako se je najin robot odzival včeraj, sva lahko z današnjim potekom za zdaj zadovoljna,« je med pozornim spremljanjem nasprotnikov razlagal izkušeni dvojec L & G. Skupaj sta se na tekmovanju pomerila že lani, tokrat sta si nadela le drugo ime. »Največ težav sva imela s senzorji, s pomočjo katerih robot zaznava črte na igrišču. Včasih jih je zaznal tam, kjer jih ni bilo, včasih jih ni zaznal, pa bi jih moral,« je nekaj preprek, ki sta jih morala premagati med pripravami, razkril Rojec. »Na rezultat lahko vplivajo že malenkosti, kot je nekoliko prazna baterija ali položaj žogice,« ga je dopolnil Jezeršek. Pred mesecem in pol sta prevzela škatlo kock Lego Mindstorms, nad izdelavo in programiranjem robota pa sta zadnja dva tedna bdela vsak dan. A pravita, da sta pripravi na robotsko tekmovanje z veseljem namenila svoj prosti čas. »Že kot otrok sem si želel tekmovati s tovrstnimi kompleti kock in sedaj se mi je na fakulteti vendarle ponudila priložnost, ki je nisem želel spustiti iz rok,« je pojasnil Rojec.
Manj načrtovano sta se projekta lotila člana skupine Hijene. »Začela sva včeraj in cel dan na faksu programirala robotka,« je priznal Denis Vitez. Naloge se je lotil skupaj s Petrom Dolencem, s katerim sta tekmovala že lani in osvojila sedmo mesto, športni izziv pa se jima je tokrat zdel lažji kot preteklo leto, ko so se študenti spopadli z avtomatiziranim majhnim skladiščem, po katerem so postavljene objekte lahko premikali le njihovi roboti. »Glede na vloženi trud sva z delovanjem robota zadovoljna,« sta še dejala in priznala, da jima je veselje do sestavljanja lego kock ostalo še iz otroštva.
Ko robotska konstrukcija zaživi
Nad nekoliko težjim in drugačnim sestavljanjem teh priljubljenih kock pa niso navdušeni le študenti. Prav zaradi številnih možnosti za sestavljanje, enostavnih rešitev, ki jih kocke ponujajo, in njihove priljubljenosti so se zanje odločili tudi organizatorji tekmovanja Lego Masters. Že drugo leto zapored sta ga v prostorih ljubljanske fakultete za elektrotehniko organizirala Laboratorij za avtonomne mobilne sisteme ter Laboratorij za modeliranje, simulacijo in vodenje. »V tovrstnih izzivih, kot je tekmovanje Lego Masters, smo videli priložnost, da k sodelovanju pritegnemo študente in jim približamo naše področje,« je pojasnil glavni koordinator tekmovanja Igor Škrjanc. Upa, da bo tekmovanje postalo vsakoletna tradicija, v prihodnje pa želijo organizatorji k sodelovanju privabiti še večje število študentov, pa tudi dijake, saj na nekaterih srednjih šolah že imajo komplete kock Lego Mindstorms: »Seveda je treba poznati programski jezik in programiranje, saj samo dobra konstrukcija iz kock ni dovolj. Potreben je program, s katerim ta obilna konstrukcija tudi zaživi, vendar je tekmovanje zasnovano tako, da se ga lahko udeležijo vsi, ki pokažejo nekaj volje.«
Tekmovanje je sicer nadaljevanje projekta izpred nekaj let, Robobrc, kjer so študenti programirali robote, ki so potem igrali nogomet. »A naloga je bila precej zahtevna, zanimanja za sodelovanje pa vse manj, saj se študenti na taka tekmovanja pripravljajo v svojem prostem času,« pojasnjuje Škrjanc. Zato so pri postavljanju novih izzivov iskali kompromis med zahtevnostjo in zabavo, kar jim je očitno uspelo. Če je bilo še lani prijavljenih trinajst skupin, se je letos število že povzpelo na petnajst.
