Prekerno delo, položaj mladih na trgu dela, espeizacija Slovenije, proletariat ustvarjalnih poklicev, skupnostne iniciative, sodelovalna družba, medgeneracijska solidarnost. To so zgodbe, ki jih le izjemoma pišejo zaposleni novinarji. In kadar jih, so pogosto spisane v duhu relativizacije problema. Na vižo: mladim je sicer res hudo, ampak statistika ta in ona kaže, da je nekvalificiranim brezposelnim delavkam pri petdesetih še huje. Vsake toliko v slovenskem in tujem tisku zaznam, kako novinar z ugledno kariero vseevropski problem mladih na trgu dela »reši« tako, da pokaže na neki drug problem. Vedno me razveseli, ko vidim, da so dolga leta prakse bogato obrodila.
Nekaj najboljših stvari v slovenskem novinarstvu se dogaja prav med novinarji v negotovih delovnih angažmajih. Sredi tržnih anomalij so dejansko nastali idealni pogoji za drugačnost in presežke. Prekernih novinarjev torej ne potrebujejo le mediji za nižanje stroškov dela, pač pa jih potrebuje tudi javnost. Bi sploh kaj vedeli o espeizaciji Slovenije, če ne bi bil v tolikšni meri espeiziran prav novinarski poklic? Šele prekerno novinarstvo medijsko poročanje na svojevrsten način uravnoteži. Novinarska zanimanja, predvsem pa novinarski diskurz, vedno narekuje novinarjeva osebna etika, izhajajoča iz eksistence. Profesionalna etika se napaja iz življenjske. Ista logika določa, o čem svobodnjak ne piše: zelo malo jih je v zadnjih mesecih pustilo dušo na temi nepremičninskega davka. Predstavljam si, da so prekerci redko lastniki stanovanj. Težko je pisati o nečem, kar se te še malo ne tiče. Velika novinarska mobilizacija ob temi nepremičninskega davka je mogoča le v državi z 90-odstotnim deležem lastniških stanovanj. Novinarji bodo vedno pisali o tem, za kar sami menijo, da je pomembno.
Sploh ker druge prave delitve v slovenskem novinarstvu ne vidim. Nismo razredna družba. Nimamo pravih elit. Posledično ne morejo govoriti o kulturnem, gospodarskem, medijskem ali novinarskem elitizmu, ki bi bil kar koli več od lumpenelitizma. Ni podlage za ugotovitev, da novinarji niso v stiku z vsakdanjimi problemi malega človeka. Problemi povprečnega Slovenca so identični problemom novinarja. Celoten novinarski razred je v veliki meri proletariziran, kriza ga je izčrpala kot vse ostale, danes bije s svojimi delodajalci enake bitke kot delavci javnega sektorja in gospodarstva. Sindikalni izzivi in cilji novinarskega poklica so enaki splošnim sindikalnim ciljem. To morda pojasni, zakaj je ob vsaki besedi kakega sindikalista pred njim kak novinar z diktafonom.
Stopnja dosežene socialne varnosti je tako najpomembnejša ločnica, ki slovenskim novinarjem narekuje zanimanja, prioritete, vrednote in pristop. Na varni strani zakona se pišejo zgodbe, ki si želijo statusa quo in so defenzivne, ko pride do različnih zahtev po temeljitejših spremembah. Na negotovi strani zakona se pišejo zgodbe, v katere je vtisnjeno aktivno razmišljanje o tem, v kakšni družbi živimo in kakšna bi potencialno lahko postala. Novinarji z negotove strani zakona pišejo zgodbe, ki ohranjajo najpomembnejše – perspektivo. Od tega, kako gotov je novinar glede svoje prihodnosti, je odvisno, kakšno novinarstvo vam bo zjutraj dvigalo krvni tlak. Zgodbe z jasnim sporočilom, ne nujno pozitivne, a s pozitivnimi vrednotami. Ali zgodbe, ujete v svet majhnih strahov, brez velikih obetov, zgodbe, ki ne prepoznajo znakov sprememb na bolje, drobnih prebojev, zgodbe brez junakov.
Občudujem, berem in poslušam vrsto slovenskih novinarjev in večini dejstvo, da so pri medijskih hišah zaposleni, ne preprečuje kvalitetnega dela. Pri najboljših ima bralec/poslušalec neprestano občutek, da so sveži, kot da so od včeraj. Ne vlečem ločnice med kvalitetnim in nekvalitetnim po stopnji prekernosti in še manj po starostni meji, še zdaleč ne. Ampak posmehljivega pasivno-agresivnega cinika bomo bolj verjetno detektirali v tekstu novinarja s 30-letno ugledno kariero v branži kot pa pri 30-letniku, ki vse tekste spiše s svojega kavča. Zelo malo zajedljivih, zagrenjenih, zateženih, zafrustriranih, zdolgočasenih novinarjev poznam med tistimi, ki so podplačani. Mislim si, da je novinarska občutljivost eden od ključnih dejavnikov, ki medijem na trgu pomagajo preživeti. Nisem še slišala, da bi se kdo zasitil novinarske angažiranosti in idealizma. Vsi poznamo koga, ki je odjavil časopis, ker se je naveličal dežurnega cinika.
Idealno bi bilo, če sveže novinarske vrednote prihajajo v paketu z nezainteresiranostjo za karierno vzpenjanje. Ne le zato, ker karierizem uresničuje Petrovo načelo. Predvsem zato, ker novinarski karierizem nujno pomeni posojanje glasu politični eliti, ki ga ima dovolj in preveč, inercijo pri izbiranju tematik, pokrivanje vsebin z največjim dometom branosti, iskanje najnižjega imenovalca všečnosti, pristavljanje besede k vsakemu populističnemu medklicu. Najboljša stvar pri moji pozitivni diagnozi in prognozi slovenskega novinarstva, če je vsaj napol pravilna – čez 20 let bo to edino slovensko novinarstvo.
Pomislimo še enkrat, preden ponovno zahtevamo ureditev medijskega trga dela in enake pogoje za vse. Pomislimo, preden vzamemo tisto službo, za katero mislimo, da jo tako hočemo. Pride s ceno. Mlad si, dokler ne sprejmeš dobrega plačila za način dela, v katerega ne verjameš.
