Lepo je spremljati uspehe trenutno najboljše slovenske telovadke Teje Belak, ki je lani postavljala slovenske mejnike v ženski gimnastiki. Prejšnji teden se je v Dohi na preskoku znova uvrstila na zmagovalne stopničke, potem ko je z oceno 14,1 zaostala le za odlično Romunko Lariso Iordache. Telovadka Zelene jame, ki bo 22. aprila zapustila najstniška leta, se je lani kot prva Slovenka uvrstila v finale na velikem tekmovanju, potem ko je na evropskem prvenstvu v Moskvi na preskoku zasedla četrto mesto, na svetovnem prvenstvu v Tokiu pa je na svojem paradnem orodju zgrešila finale za desetinko in pol.
V težkih časih v oporo družina
»Kako se spominjam svojih začetkov? Ker živimo blizu Gimnastičnega društva Zelena jama, me je pri sedmih letih mami prvič peljala v dvorano. Vaditelji so kmalu ugotovili, da sem obetavna, zato so me že po enem mesecu vadbe premaknili v boljšo skupino, kjer se nismo le igrale, temveč so bili treningi že resni. Po enem letu treniranja sem šla na prvo tekmo, na tekmovanjih pa sem bila praviloma uvrščena pri repu nastopajočih. Kljub temu sem uživala. Pozneje je vse več telovadk prenehalo trenirati, tako da sem bila ena redkih, ki je vztrajala na svoji poti. S klubom smo začeli hoditi na tekme v druge države, pri spoznavanju novih lokacij pa sem vedno uživala,« se prvih let vadbe spominja Teja Belak, ki je prvič na tekmi svetovnega pokala tekmovala pred štirimi leti v Cottbusu. Ves čas njene kariere sodeluje s trenerjem Andrejem Mavričem, ki prihaja iz povsem gimnastične družine, tako da je s športom, s katerim si služi kruh, odraščal vse svoje življenje. Njegova sestra Mojca je bila namreč prva slovenska olimpijka v gimnastiki, ko je leta 2000 nastopila v Sydneyju. Na gredi je nekaj časa Tejo Belak trenirala Katarina Bogataj, pravi pa, da so ji bili ves čas njene kariere vedno pripravljeni pomagati vsi trenerji Zelene jame.
Ko pogleda nazaj, ji ni bilo nikoli žal, da se je odločila za športno pot, v kateri je dosegla številne uspehe. Najtežje ji je bilo v času odraščanja, ko so se njene prijateljice v spomladanskem soncu igrale zunaj, medtem ko je sama najlepše dele dneva preživljala v dvorani. Pravi, da je z uspehi cenila svoj trud, hkrati pa se je zavedala, da s športom doživlja določene ugodnosti, ki niso dane vsaki najstnici. V težkih časih sta ji bila vedno v oporo mama Aleša in oče Mitja, ponosna pa je tudi na mlajšo sestro Pio, ki končuje osnovno šolo in je ena najobetavnejših mladih telovadk v državi.
»Žal mi je, da se bom ta mesec poslovila od najstniških let. Čas res hitro beži. A sem prepričana, da bom našla še dovolj izzivov,« pravi študentka ljubljanske ekonomske fakultete, ki je zaradi športnih obveznosti študijske za eno leto postavila na stranski tir.
Do OI le prek mnogoboja
Sezono spomladanskih tekem svetovnih pokalov je Teja Belak v Cottbusu začela slabše od pričakovanj, saj se v Nemčiji na preskoku ni uvrstila v finale. V Dohi je pokazala, da je na pravi poti, v spomladanskem delu sezone pa jo čakata še tekmi v Ljubljani in Osijeku ter evropsko prvenstvo, ki bo maja v Sofiji. Naslednje tekme bo izpustila, ker se bo odpravila na operacijo ahilove tetive, zaradi česar naj ne bi tekmovala devet mesecev.
»Teja je dolgo časa tekmovala pod blokadami. Zavedali smo se, da na takšen način ne bo mogla tekmovati v nedogled, po drugi strani pa smo se spraševali, kdaj bi bil najprimernejši čas za operacijo. Teja je športnica, ki ima najvišje cilje. Zato se želi prihodnje leto uvrstiti na olimpijske igre, kar lahko doseže zgolj prek mnogoboja. Zaradi poškodbe je njen trening omejen, s takšnim pristopom pa se ne bi mogla pripraviti na vseh štirih orodjih. Problem v zadnjem času je, ker blokade Teji ne primejo več. Posledično je v Cottbusu obakrat padla, tudi v Dohi je tekmovala s hudimi bolečinami, ki jih je premagovala zgolj s protibolečinskimi tabletami,« je težko prihodnost Teje Belak opisal trener Andrej Mavrič. Težave hudih bolečin Ljubljančanke se skrivajo pod ahilovo tetivo, kjer jo moti velik del kosti, ki meri dva centimetra. Zato je po mnenju strokovnjakov operacija edini način za boljšo prihodnost. Na vprašanje, ali kaj obžalujejo, da se Teja Belak ni odločila za operacijo ob drugem terminu, je Mavrič odgovoril: »V vsakem trenutku smo si želeli najboljše rešitve. Če me vprašate zdaj, bi najraje videl, da bi šla Teja na operacijo po lanskem evropskem prvenstvu in bi bila zdaj že v maksimalnem pogonu. Ker so takrat blokade dobro prijele, smo imeli vse večje tekmovalne načrte. Verjamem, da bo Teja po operaciji precej boljša. Zaveda se, da jo čaka težka rehabilitacija, in nanjo je psihično pripravljena. Verjamem tudi, da se bo dobro pripravila v mnogoboju, saj je vsestranska telovadka. V primeru, da se bo Teja uvrstila v Rio de Janeiro, bomo imeli v Sloveniji prvič telovadko, s katero ne bomo izpolnili ciljev že ob uvrstitvi na največje tekmovanje, temveč bomo z njo ciljali na finalno uvrstitev.«
Mavrič računa, da bo v primeru uspešne rehabilitacija Teja Belak na evropskem prvenstvu prihodnje leto znova v igri za visoko uvrstitev, glavni cilj prihodnjega leta pa bo jesensko svetovno prvenstvu, na katerem se bodo podeljevale težko prigarane vstopnice za nastop na olimpijskih igrah v Braziliji. »Priznam, da me je malce strah operacije. Toda želja po tem, da bom nekoč spet lahko trenirala z maksimalno obremenitvijo, me žene k temu, da sem pripravljena na trdo delo,« je pozitivno sklenila Teja Belak, ki bo v teh dneh s trenerjem Mavričem naredila natančnejši program za bližnjo prihodnost, saj so bolečine v nogi tako hude, da ji preprečujejo že napore na treningu, kaj šele tekmovanju.
