Tone Vogrinec, ki ga je izvršilni odbor Smučarske zveze Slovenije določil, da bo v povezavi s predsednikom Enzom Smrekarjem v nekakšni vlogi mediatorja v iskanju predsednika zbora za alpsko smučanje, je največji del svojega posla opravil že prvi teden. Kmalu po 10. marcu sta se Vogrinec in Smrekar usedla z obema kandidatoma Dušanom Goriškom in Bojanom Špikom, skupaj pa so prišli do nekaterih zaključkov.
Prvi med njimi je zelo ironičen, saj kaže na to, kako luknjičast je statut SZS, torej športne panoge z največjim proračunom v državi. Skupaj so se namreč dogovorili, da se nihče ne bo skliceval na pravne pomanjkljivosti, s katerimi bi še bolj zavlačeval postopek iskanja vodje zbora. Določen je bil tudi datum volitev vodje zbora, ki bo 4. aprila, kot je določil izvršilni odbor, pa bodo o njem glasovali le alpski smučarski klubi in ne vsi z glasovalno pravico znotraj SZS.
»Treba bo počakati na volitve, po katerih bo novoizvoljeni predsednik odboru predložil svojo listo z imeni, ki bodo vodili slovensko smučarijo. Najvidnejša bo vloga direktorja ali vodje panoge, ki jo trenutno opravlja Dušan Blažič,« je iz italijanskih Dolomitov sporočil Tone Vogrinec, ki se strinja, da kakršen koli bo epilog zgodbe, se bo odvila mnogo prepozno, da bi res lahko govorili o optimalni rešitvi. Preden je izstopil iz gondole v Alti Badii, je Mariborčan še odgovoril: »Kakšna bo moja vloga v novi sestavi? Če me bodo potrebovali, bi opravljal vlogo povezovalca med alpskim zborom, torej slovenskimi alpskimi smučarskimi klubi, profesionalnim vodjem panoge in predsednikom. Kot že večkrat rečeno, se nikamor ne bom silil in naj vam še enkrat za vselej povem, da naj bi šlo zgolj za volontersko funkcijo.«
Bojana Špika zanima podpora »pravih« klubov
Tako Dušan Gorišek kot Bojan Špik nam včeraj nista dokončno potrdila, da bosta čez pet dni oddala svojo kandidaturo, hkrati pa sta poudarila, da od svojih ambicij po prevzemu funkcije vodje zbora še nista odstopila. »V osnovi se moj program ni spremenil. Dogovori potekajo, ideje padajo,« nam je uvodoma odgovoril Bojan Špik, nekdanji podpredsednik ASK Triglav, ki je lani prestopil v škofjeloški Alpetour. »Moja osnovna želja je, da v Sloveniji prekinemo pat položaj ter da na volitvah zmagamo z večino. Zato si za razliko od druge strani zavzemamo, da bi imeli podporo pravih klubov, ne pa takšnih, katerih osnovna dejavnost ni tekmovalno smučanje. Zavedamo se, da imamo minuse, tako finančne kot kadrovske, a verjamemo, da je mogoče z obstoječimi sredstvi dobro delati,« je pojasnil 52-letni arhitekt, na katerega so v preteklosti leteli nekateri očitki, da ni bil dovolj razumljiv pri reševanju sprememb v slovenskem alpskem smučanju. Teh bi se lotil z istim imenom na mestu vodje panoge za alpsko smučanje – Dušanom Blažičem. Slednji je v zadnjem času večkrat napovedal radikalne spremembe, ki jih bo opravil, če bo še užival zaupanje na tem mestu. Če ga ne bo, svojemu nasledniku z vidika razprtij znotraj slovenskih reprezentanc ne bo pustil lepega nasledstva.
Dušan Gorišek se boji, da bodo trenerji odhajali v tujino
Dušan Gorišek je uvodoma potarnal, da čas hitro mineva, zato se boji, da si bodo slovenski trenerji, na katere računa v reprezentanci, našli delovna mesta v tujini. O konkretnejših trenerskih imenih ni govoril, dejal pa je, da jih dobro pozna druga stran. Povedal pa je, da bi v primeru, da bo izvoljen kot predsednik zbora za alpsko smučanje, funkcijo vodje panoge prevzel predsednik SK Radovljica Matjaž Šarabon, ki je prejšnji teden poslal dolgo pismo slovenskim medijem, v katerem pojasnjuje, zakaj je Dušan Gorišek najprimernejši kandidat. Šarabon je v preteklosti že delal v slovenski smučariji, ko je na mestu tedanjega športnega direktorja zamenjal Bojana Križaja.
»O konkretnih imenih res ne bi govoril, lahko pa povem, da bodo v primeru mojega izbora slovensko reprezentanco vodili trenerji s karizmo. Svoje zaupanje gradim na trenerskih imenih, zato se bom prav na podlagi ekipe, ki jo bom lahko sestavil, odločil, ali bom do 24. marca vložil kandidaturo,« je pojasnil Radovljičan, ki živi v Žirovnici. Gorišek je ob koncu lanskega leta izpolnil enega od pogojev za upokojitev. »Težko je napovedovati točen program, če natančno ne vem, s kakšnimi sredstvi bomo delovali. Res je sicer, da sem to vprašal predsednika in direktorja, ki sta mi omenila znesek 1,2 milijona evrov, ki pa seveda ni potrjen ali dokončen. Verjamem, da bi se dalo tudi znotraj tega zneska dobro delati,« je sklenil 59-letni Gorišek, po poklicu gradbeni inženir in poleg dveh odraslih sinov tudi oče štiriletne hčerke.
Jure Franko preveč vpet v druge projekte, zato mu zmanjkuje časa
Kot ime, ki bi ga alpski smučarji radi imeli v svojih vrstah, se omenja Jure Franko. Nosilec prve slovenske kolajne na zimskih olimpijskih igrah leta 1984 v Sarajevu se letos kaže v novi, dostopni medijski podobi. »Hitro so mi zastavili vprašanje, če bi kandidiral za funkcijo v slovenskem alpskem smučanju, ki se ta čas najbolj išče. Moj odgovor je bil hiter ter kratek in jedrnat. Jasno in glasno sem povedal, da me ta funkcija trenutno ne zanima. Zakaj? Vpet sem v toliko projektov, ki zahtevajo od mene stoodstotno posvečanje delu, tako da mi zmanjkuje časa. Nikoli nisem znal delati polovičarsko. Funkcija v alpskem smučanju zahteva maksimalno angažiranost, saj trdim, da se iz pisarne ne da narediti veliko,« je odgovoril Jure Franko.
Frankov odgovor in razmišljanja Hrvata Vedrana Pavleka, ki smo jih v Dnevniku objavili že večkrat, dajo lahko veliko misliti slovenskim alpskim smučarskim klubom. Da morajo najti človeka, ki bo pripravljen delati 24 ur na dan.
