Nemška kanclerka Angela Merkel je ruskega predsednika Vladimirja Putina opozorila, da »mu ne bo dopuščeno izsiljevati in groziti sosedu z metodami iz 19. stoletja.« Pardon? Kakšno devetnajsto stoletje? A se šalimo? Zasedanje ozemlja tujih držav z vojsko in zastraševanje prebivalstva z vojaškim arzenalom je stvar 19. stoletja? Če pustimo ob strani nemške čete v Leningradu in Stalingradu, so nemški generali še vedno v Kabulu v isti hiši, ki so jo za poveljstvo v osemdesetih letih 20. stoletja uporabljali ruski generali. Rusi so Madžarsko in Češko zasedli v drugi polovici 20. stoletja, Angleži so šli na Malvine v istem času. Vmes so Izraelci zasedli vse svoje sosednje države, zatem pa so v 21. stoletju evropske vojske zasedle Afganistan in Irak, z velikim veseljem bombardirale Libijo in veseljačile po Afriki. A, ja. Rusi so dvakrat zapored z zemljo zravnali Čečenijo. Ena velika vojna je pet let potekala na ozemlju Jugoslavije. Pa so to samo najbolj slavne reči. Prvih štirinajst let 21. stoletja ni bilo dneva, da ne bi vzhodne ali zahodne evropske vojske kje koga ustrelile. Devetnajsto stoletje?
Najbolj banalne izmišljotine pozabljenega 20. stoletja so ponovno moderna življenjska vodila. »Ko se govori o veliki gospodarski krizi, začni kopati bunker pred hišo. Prej ali slej bo vojna prišla do tebe.« Leta 2008 se je propad svetovnih financ začelo primerjati z veličastno depresijo iz tridesetih let prejšnjega stoletja. Malo bolj natančno bi si bili morali ogledati, kaj se je takrat zgodilo, in biti malo manj navdušeni. Svetovne finance niso propadle. Te vedno preživijo. Propade vse drugo.
Predzadnja depresija se je iztekla v drugo svetovno vojno, ki je obnovila rast gospodarstva Združenih držav in omogočila ekonomsko ter politično rekonstrukcijo Evrope. Svetovna vojna je najučinkovitejši program varčevalnih ukrepov za oživitev gospodarstva in strukturne reforme, spremlja pa ga splošno navdušenje na obeh straneh fronte.
Edino presenečenje je v tem, kako hitro gredo stvari narobe in kako neopazno zdrknejo v položaj, iz katerega ni mogoče nazaj. Začelo se je 21. novembra lanskega leta z nekaj sto ljudmi, ki so na glavnem trgu v Kijevu mahali z evropskimi zastavami in zahtevali ponovni podpis tisoč strani dolgega sporazuma med Ukrajino in Evropsko unijo. Takrat bi 15 milijard evrov spremenilo tok zgodovine. Sporazum se je ukvarjal predvsem z zaščito intelektualne lastnine evropskih in ameriških podjetij. Zdelo se je, da se tega res ni treba bati. Protest se končuje z remontom starega železja in čiščenjem kontaktov na orožju, ki je bilo narejeno za tretjo svetovno vojno.
Kako smo zabredli v to godljo? Evropski politiki, ki celo desetletje niso znali najti učinkovitega jezika za reševanje preprostih vprašanj bančnih malverzacij, so postali enotni pri zaostrovanju razmerij med jedrskimi supersilami. Evropa desetletja nima nobene skupne politike do Sredozemlja, v nekaj dneh pa se je Poljska postavila na čelo skupne evropske zunanje politike do Rusije in jo pripeljala do praktičnih rezultatov: Rusi premikajo tanke, Evropejci pa bojna letala. To se dogaja okrog države, ki je bila dve desetletji plen plenilskih pohodov dveh generacij lastnih politikov, mednarodnih korporacij in ruskih oligarhov. Ropali so jo od doma, z vzhoda in z zahoda. Ves njen finančni kapital je na zasebnih računih v Švici in Londonu, njeno nepremičninsko bogastvo v palačah elitnih četrti svetovnih prestolnic, njen odstavljeni predsednik pa v Rusiji. Kijevčani so šli na ulice, ker so hoteli čiste račune in pravno državo, o kateri so jim pridigali dvajset let. »Hočemo živeti v normalni državi,« so decembra govorili na Majdanu, kjer so jedli boršč iz zaplenjenih poljskih kuhinj in se greli ob starih bencinskih sodih, v katerih je gorel ogenj. Tam je bila zbrana revščina. Le dvesto metrov stran je bila na bulvarju Hmelnickega trgovina z avtomobili. Izbira je bila skromna: en aston martin in en rolls-royce. Skupaj sta bila vredna več, kot bo protestnik na Majdanu zaslužil v vsem svojem življenju. Na trgu je tekel protest tistih, ki nimajo nič, proti tistim, ki imajo vse.
Ulične proteste je treba vzeti zares. Lahko odstranijo provincialnega župana, ki je napovedal vojno lastnim meščanom. Znajo pa tudi spremeniti geostrateško ravnotežje velikih kontinentov in vojaška zavezništva 20. stoletja pripeljati do napovedi vojne. Morda je reprezentativna demokracija res v krizi. Mednarodne korporacije nedvomno imajo v rokah politike velikih in majhnih držav. Niti na vzhodu niti na zahodu državljani nimajo nobenega zaupanja v politične institucije, ki so jih sami izvolili.
Moč vztrajne množice, ki zahteva revolucijo, je nepredvidljiva. Hoče rezultate. V Egiptu so protestniki proti svojim načrtom dobili islamsko revolucijo in proti njej na pomoč poklicali generale. Ukrajina pa je spremenila politično sliko tako oddaljenih držav, kot je Slovenija. Osamosvojitelji, ki so leta 1990 prisegali na pravico do odcepitve in se zaklinjali na svetost referenduma kot orodja samoodločbe naroda, se sedaj križajo za teritorialno integriteto držav in nedotakljivost meja, referendum pa razglašajo za nelegalen in nelegitimen. Pa se je zgodba šele dobro začela.
