Pred krizo, leta 2007, je davčna uprava (Durs) s postopki kontrole in inšpekcijskih nadzorov k izplenu davkov prispevala dobrih 70 milijonov evrov, lani pa je ta znesek skoraj popeterila. In če smo pred leti v javnosti le redko zasledili sodne postopke proti večjim davčnim utajevalcem, so ti zdaj stalnica sodnih dvoran. Zaporno kazen prestaja doktor davčnih utaj Rok Snežič, na sodišču je rekorder v utaji davkov Zlatan Kudić, zagovarja se tudi celjski pravnik, ki naj bi pomagal ponikniti slamnatim podjetjem. Borut Černe, direktor podjetja Avto moto Černe, je bil medtem lani zaradi pranja denarja, utaje davkov in drugih goljufij nepravnomočno obsojen na kar 14 let in sedem mesecev zaporne kazni.
»Včasih se ljudje niso bali pregona. Niso imeli občutka, da je utaja davka kaznivo dejanje. Praksa sodišč je zdaj bolj agresivna in država je dala jasno vedeti, da misli resno. Preden se ljudje odločijo za utajevanje davka, danes dvakrat premislijo,« pravi davčni svetovalec Dušan Jeraj iz podjetja Taxgroup. Vendar hkrati dodaja, da vprašanje, ali je v boju proti utaji davka storjeno dovolj, ostaja.
Missing traderjev menda manj, utaje ostajajo
Davčna uprava je lani odkrila skupno za več kot 330 milijonov evrov dodatnih davčnih obveznosti, tretjino tega, natančneje 106 milijonov evrov, v davčnoinšpekcijskih nadzorih. Večino izkupička inšpekcijskih nadzorov, več kot 73 milijonov evrov, predstavljajo ciljno usmerjeni nadzori in med temi prevladuje nadzor sistemskih utaj davka na dodano vrednost (DDV). V nadzoru sistemskih utaj DDV je Durs lani opravil več kot 1500 inšpekcijskih nadzorov in ugotovil za okoli 25 milijonov evrov dodatnih davčnih obveznosti.
Z utajo DDV, ki ga je Slovenija uvedla leta 1999, so se začeli na Dursu sicer aktivneje ukvarjati šele leta 2007, pa čeprav so mnogi prepričani, da so predrzni podjetniki začeli utajevati davek že takoj ob njegovi uveljavitvi. Slamnata podjetja ali missing traderji so se medtem že dodobra vpeli v slovensko gospodarstvo in Durs se očitkov, da se je težave zavedel prepozno, sankcije pa preprosto usmeril na plačljive subjekte, še nadaljnjih nekaj let ni znebil. Missing traderji so podjetja, ki izdajajo fiktivne račune davčnim zavezancem, sama pa ne plačajo DDV. Podjetje, ki pri poslu sodeluje, nato od Dursa zahteva odbitek vstopnega DDV ali vračilo DDV, ki pa ga missing trader pred tem ni plačal. Od leta 2006 naprej Durs podjetjem, ki jih sumi zlorabe identifikacijske številke za DDV, tako da drugim zavezancem omogočijo odbitek DDV, številko odvzeme, in če je pred leti odvzel tudi več kot dvesto številk na leto, jih je lani le še nekaj deset. Na Dursu pojasnjujejo, da jim je uspelo z raznimi ukrepi število tako imenovanih missing traderjev zmanjšati in lani je Durs v nadzoru missing traderjev dejansko ugotovil »le« za dober milijon evrov dodatnih obveznosti. Nezakonito uveljavljanje odbitka DDV medtem kljub temu ostaja najpogostejši primer utaje DDV.
Tarče Dursa tudi nevedneži, ki sodelujejo z missing traderji
Sankcij davčne uprave pa niso deležna le podjetja, ki z missing traderji tesno sodelujejo, ampak lahko te doletijo tudi »poštena« podjetja, če bi po mnenju Dursa morala vedeti, da sodelujejo pri poslu, v katerem bo DDV utajen. Čeprav je missing trader res ključni člen v verigi utaje DDV, je dejstvo, da brez drugih podjetij utaje davka ne more izvesti, in podjetja, ki so jim utajo nevede omogočila, bodo morala Dursu dokazati, da so bila zavedena. Če bo imel sklenjen posel značilnosti transakcij, v katerih se praviloma utaji DDV, in te ima Durs na svoji spletni strani zelo podrobno razložene, se bo podjetje sankcijam težko izognilo. In nadzor utaje DDV ostaja ključna prioriteta Dursa, v kateri bo po načrtih sodelovalo 70 odstotkov vseh inšpektorjev.
Missing traderji so se praviloma za DDV registrirali šele pred kratkim ali pa so takšna podjetja dlje časa mirovala, svojih dejavnosti ne oglašujejo in so večinoma brez referenc. Podjetja vodijo praviloma mlajši ali tuji državljani, so brez poslovnih prostorov in brez zaposlenih, sedež podjetja je na stanovanjskem naslovu, posle sklepajo brez formalnih pogodb, večinoma po mobilnem telefonu, in podobno. Podjetniki, ki se želijo izogniti sankcijam Dursa zaradi poslovanja z missing traderji, morajo zato nove poslovne partnerje natančno preveriti, priporočeno pa je, da preverjajo tudi obstoječe, saj naj bi tudi ti večkrat »postali« missing traderji. Če podjetnik ugotovi, da je sodeloval pri poslu, v katerem je bil utajen DDV, lahko še vedno izkoristi možnost samoprijave in število teh je lani v primerjavi z letom prej poraslo za več kot 3500, na več kot 17.000 samoprijav, pri katerih je Durs ugotovil za 12 milijonov evrov dodatnih davčnih obveznosti.
Zakonodaja hkrati v pomoč Dursu in utajevalcem
Iznajdljivosti utajevalcev davka se davčna zakonodaja sproti prilagaja, a hkrati jim pogosto tudi pomaga. Zakonska rešitev, po kateri družbeniki izbrisanih družb ne odgovarjajo več za njihove obveznosti, gre tako na roko tudi nekdanjim lastnikom slamnatih podjetij, ki končajo v izbrisu ali stečaju, tudi tistim, ki so bila pred tem prenesena na fantomska podjetja, kot so tista iz Kosovelove ulice v Celju. Celjskemu pravniku Borisu Karlovšku, ki je tem podjetjem pomagal »ponikniti«, sicer že sodijo, a izplen utajenega davka je vprašljiv.
Sprememba kazenskega zakonika je na drugi strani utajevalce davka, ki pazijo, da na mesec ne utajijo za več kot 50.000 evrov davka, obranila kazenskega pregona in po novem se jim obeta zgolj prekršek, pa četudi na leto utajijo pol milijona evrov davkov. Dvig meje, prej postavljene pri 5000 evrih, je razburil tako tožilce kot davčno upravo, ki si že vsaj od sredine lanskega leta neuspešno prizadeva za spremembo zakona. Predlagajo, da se vsa dejanja davčnih utaj, storjena v zapornem časovnem obdobju, štejejo za eno samo kaznivo dejanje, čeprav znesek posameznega kaznivega dejanja ne presega 50.000 evrov, meje, določene za pridobitev velike premoženjske koristi. Utajevalci tako ne bi bili deležni zgolj glob, ampak tudi kazenskega pregona. Lani je Durs globo izrekel v kar 3510 primerih, v še nekaj manj kot 120 primerih pa so izrekli opomin. Na drugi strani je bilo zaradi kaznivega dejanja utaje davka vloženih zgolj šest kazenskih ovadb in na policijo podanih 64 naznanil. »Že na ravni zakonskih znakov je mogoče ugotoviti, da se je število vloženih ovadb zmanjšalo,« so na Dursu odgovorili na vprašanje, ali se je kazenski pregon davčnih utajevalcev okrepil. Če je Durs vseskozi deležen očitkov, da se loteva predvsem »majhnih rib«, medtem ko se veliki utajevalci davka praviloma izognejo roki pravice, je vsaj v primeru kazenskega pregona za majhne ribe očitno poskrbela kar zakonodaja.
