Tudi ko se je Vladimir Vladimirovič oni dan odpravil na Krim (čeravno uradno še ne smemo vedeti in reči, da se je), največjega čudenja pravzaprav ne vzbuja njegov kleni korak sam. Marsikaj je sicer prevzeto naravnost iz starih učbenikov »prve dežele socializma«, če se omejimo samo na zadnjih sto let. O pozivih na pomoč lokalnih oblastnikov veliko vedo Madžari, Čehi ali Slovaki. Vladimir Vladimirovič o svojem vazalu iz Kijeva, do katerega je zaradi njegove domnevne prevelike tolerantnosti do protestnikov menda že prej občutil gnus, ni rekel samo, da nima politične prihodnosti, pač pa so ga Rusi postavili naravnost v vlogo Vasila Bilaka. Kaj so Sovjeti razumeli pod »referendumom« ali »svobodnimi volitvami«, zlasti še, če so se odvile samo nekaj dni po tem, ko so bile razpisane, so izkusili prebivalci zahodne Belorusije in Ukrajine, Latvijci, Litovci in Estonci; pozneje vsaj še Bolgari, Romuni in glavni ljubljenci Zahoda Poljaki. Ko že govorimo o krimskem referendumu, se oko na koledarju zgodovinskih dogodkov kar samo nehote ustavi pri 10. aprilu pred šestinsedemdesetimi leti. Če je bil njegov rezultat sam takrat podobno malo vprašljiv, kot bo zdaj ob Črnem morju, sta v obeh primerih zelo vprašljiva izvedba in odstotek za zmagovito opcijo. Niti suverena, od nobene zunanje sile narekovana prošnja za (ponovni?) sprejem v naročje matice ni leta 2014 prav nič novega.
Če je vse to že znano in če v najboljšem primeru skrbi predvsem druge ruske sosede, pri katerih bi se lahko pri nadaljevanju tovrstnega tempa kaj kmalu zgodila »humanitarna intervencija«, je nekako še bolj chamberlainovsko nekaj drugega. Dolga pot na Krim je bila namreč podobno kot pot v München pospremljena s precej navdušenja ali vsaj odobravanja zunanjih opazovalcev.
Enako kakor pred desetletji je bilo zanju zaslužno prepričanje številnih Evropejcev in Američanov o neučinkovitosti, krhkosti in dolgočasnosti lastnih demokratičnih ureditev. Model »demokracije po rusko«, kot ga je leta dolgo uspešno gradil Vladimir Vladimirovič, se je mnogim zdel posrečena alternativa. Alternativa, ki za razliko od tridesetih let prejšnjega stoletja ni prevladala, marveč je ostala omejena na rusko »dvorišče«, o katerem je zdaj spet veliko govora. Ukrajina je bila na dobri poti, da se dokončno priključi takšnemu modelu, in za marsikoga ni v tem nobene težave. Kako tudi, če pa so v času, ko je Vladimir Vladimirovič pospešeno votlil že tako podhranjeni ruski parlamentarizem in na vseh ravneh oblikoval Rusijo po svoji podobi, zahodno od njegovega cesarstva kot velike uspešnice vrteli filme, kjer so gledalci doživljali orgazme ob razstrelitvi britanskega parlamenta (ob zvokih Čajkovskega, zanimivo). Občasne jeremijade ob dogajanju v največji državi na svetu je kmalu prekrilo vseobsegajoče razumevanje za posebnosti tamkajšnje družbe, ki da pač ni primerna za (dekadentno) liberalno demokracijo, kar je bila tudi stalna mantra njenih krmarjev. Priznam, zelo malo je k temu prispevalo z bombami podprto izvažanje demokracije njenih najpomembnejših svetovnih apostolov, zato je lahko Vladimir Vladimirovič skoraj vedno računal na solidarnost razsvetljene svetovne javnosti pri svoji (že tako uspešni) obrambi pred tem, da bi demokracijo (spet) uvozili še k njemu. Z lepimi ekonomskimi kazalci, z armado ruskih milijonarjev, z Moskvo kot najdražjim mestom na svetu in s svojim za razliko od dolgočasnega in monotonega demokratičnega vsakdana izrazito akcijskim pristopom k zadevam je model Vladimirja Vladimiroviča vse bolj postajal pravi magnet za od demokratične rutine utrujeni del sveta.
A vsaj meni se zdi, da mu je največji met uspel v zadnjih mesecih, ko je zadel pravo struno pri tistih Evropejcih, ki so se v zadnjih desetletjih počutili najbolj odrinjene in ki jih teža »dekadentnosti« domačih demokracij najbolj obremenjuje. Da se je Rusiji Vladimirja Vladimiroviča uspelo profilirati kot dosledni branilki ogroženih »krščanskih vrednot«, to, moram reči, je mojstrovina brez primere. Seveda sprejmem opozorilo o notorični kratkosti in prehodnosti zgodovinskega spomina. Ampak čas, ko so zahodni intelektualci z odprtimi usti hodili v Rusijo, ker so tam kot prvi v človeški zgodovini ustvarjali nekaj povsem brez Boga, ni toliko oddaljen. Predvsem pa so v vlogah vitezov brezmadežne isti aparatčiki, ki so se še nedavno tega učili na pamet gesla borbenega ateizma. A glej čudo, celo v naših krajih se najdejo ljudje, ki so zelo kritični do podobnega kameleonstva domačih funkcionarjev, spregledajo pa, da je boj aparata Vladimirja Vladimiroviča proti puncam iz skupine Pussy Riot, v katerem so prepoznavali mogočno državno posredovanje v prid užaljenim verskim čustvom, nekaj takega, kot da bi se za pravice verujočih in čast device Marije potegnil rajnki Leonid Brežnjev.
Ne, po vsem povedanem se res ne bi smeli čuditi kakšnemu novodobnemu Nevillu Chamberlainu, ki bi – na plečih Ukrajincev, pa morda še koga, se razume – vzkliknil: »Peace for our time!« K sreči sem se zdaj zadnji trenutek spomnil še tistega zanimivega naključja z začetka besedila. Leta 1936 so bile (zelo uspele) zimske olimpijske igre v Garmisch-Partenkirchnu.
