»Kako se počutim? V zadnjem tednu nekako bežim pred boleznijo, ki me želi na vse načine ujeti, a se ji ne dam. Hodim po robu, a za zdaj še nisem padel v luknjo. Upam, da bo tako do nedelje. Prejšnji teden je bilo namreč precej dežja in sem se malce prehladil,« je začel pogovor 36-letni Mitja Valenčič, ki je bil na kranjskogorski generalki enajsti na olimpijskem slalomu v Rusiji. »V Kranjski Gori smo sicer v zadnjem času trenirali precej, toda pred tem od lanskega leta nič.«
S kakšnimi obeti se boste v nedeljo pognali s starta?Moj cilj je, da si priborim dovolj točk, da bom prihodnji konec tedna stal še na slalomskem startu v Švici. Naredil bom vse, da se od domače tekme poslovim v najboljši luči. Želim si pokazati največ, kar sem ta trenutek sposoben.
In česa ste sposobni?To vprašanje si zastavljam tudi sam. Po rezultatih v letošnji sezoni sodeč povsem na vrh ne morem. Imam pa prednosti, kar zadeva izkušnje, poznavanja podkorenskega terena. V svoj prid bom skušal unovčiti vso energijo in čustva, ki sem jih deležen v zadnjih dneh.
Tekma v Kranjski Gori je teoretično lahko vaša zadnja na športni poti. Praviloma je športno slovo bolj slavnostno. Vaše ne bo?Ne, ne bo. Ne glede na to, kdaj se bom zadnjič odrinil iz startne hišice. Potihoma sem se priključil svetovnemu pokalu, potihoma bom tudi odšel. Ne želim si nobenega cirkusa.
Kako se spominjate prvega slalomskega starta leta 1999?Je bila to sezona, ko je bilo svetovno prvenstvo v Vailu? Tako daleč je že tega? Tedaj so bile tudi smuči daljše. To so bili nedvomno drugačni časi slovenske smučarije.
S kakšnimi obeti ste se tedaj odpravili na dolgo športno pot profesionalca?Kot verjetno vsak sem si tudi jaz želel, da bi se čim večkrat uvrstil na zmagovalni oder. Kaj sem dosegel, veste. Moja športna pot je bila, kakršna je pač bila. Ničesar si ne očitam in ničesar ne obžalujem.
Kako pa se spominjate reprezentance s preloma 20. stoletja, ko so poleg vas za Slovenijo tekmovali še Jure Košir, Mitja Kunc, Matjaž Vrhovnik, Andrej Miklavc, Drago Grubelnik in Rene Mlekuž?Bili smo res zelo močna reprezentanca, ki je na vsakem koraku vedela, kaj lahko pričakuje. Na treningih smo imeli dobre primerjave, znotraj ekipe je bila konkurenca zelo močna. Vrhunec smo doživeli na tekmi svetovnega pokala v Schladmingu, ko se nas je vseh osem uvrstilo na drugo progo. To so res nepozabni spomini.
Precej let je že minilo, odkar ste v tehničnih disciplinah vodja uspehov slovenske reprezentance. Kako ste prenašali breme?Zlagal bi se, če bi rekel, da v vseh teh letih nisem čutil nobenega bremena. Bil sem glavni adut slovenskega smučanja v tehničnih disciplinah in ves čas sem čutil posebno odgovornost. Na treningih sem dajal od sebe maksimum, da bi imeli mlajši smučarji karseda dobro primerjavo, kje se nahajajo. Tudi na tekmah sem večkrat čutil, da bo uspeh odvisen od moje uvrstitve. Generacija mlajših alpskih smučarjev, ki se je razvijala za mano, je imela velik manko v primerjavi z mano. Sam sem namreč odraščal v odlični generaciji, medtem ko oni niso bili deležni takšne podpore sotekmovalcev.
Marcel Hirscher je na dobri poti, da tretjič zapored osvoji veliki kristalni globus. Mu bo po vašem mnenju uspelo ali mu bo Aksel Lund Svindal prekrižal načrte?Glede na to, da Marcel Hirscher za Akslom Lundom Svindalom zaostaja le za dobrih 70 točk, me ne bi presenetilo, če bo že v Lenzerheide pripotoval kot vodilni alpski smučar v skupnem seštevku. Odkrito povedano, njunega boja za veliki kristalni globus ne spremljam podrobno. Toda če bi že moral staviti, bi se odločil za sijajnega Avstrijca.
