(smeh) Res je. Zelo bi si tega želel, vendar se je treba vesti realno in se sprijazniti, ko je konec. Priložnost zamujena ne vrne se nobena. To je edina tragedija življenja, da časa ni mogoče zavrteti nazaj. S tem moramo živeti. Glede na vse težave, ki sem jih imel vse do dneva pred odhodom v Soči, sem lahko vesel, da sem sploh šel in tekmoval. Mi je šlo pa iz tekme v tekme bolje. Vendar preprosto povedano: ko bi moral ustreliti, nisem, ko bi moral teči hitreje, nisem. Naredil sem nekaj napak in z novim vedenjem jih bom opravil. Je pa res, da mi je prva tekma najbolj podrla samozavest, ker se je razpletla pod mojimi pričakovanji.
Če bi na podlagi izkušenj, ki ste jih pridobili med nizom težav, imeli možnost kar koli spremeniti, kaj bi storili?Zelo malo je bilo odvisno zgolj od mene. Zagotovo bi bivali v drugem hotelu na tekmi svetovnega pokala v Franciji sredi decembra, drugače bi ravnal z ramo in morda še kaj.
Na neki način vam je za te pokljuške tekme, prve po olimpijskih igrah, naklonjena tudi statistika. Velja pravilo, da so najbolj uspešni sproščeni nosilci odličij in najbolj motivirani največji osmoljenci?Se oproščam, ker doslej še nisem analiziral statistike na tak način. Sam se ravnam glede na trenutno situacijo in poskušam v danih trenutkih pokazati vse, kar lahko. Morda ni vedno prav, a človek se uči, dokler je živ. Motivacija je enaka, če bi imel kolajno ali ne. Soči ni rana, čeprav nisem dosegel, kar sem želel. Tudi če bi imel kolajno, bi gledal naprej. Veseli me, da sem na treningih zelo dober.
Sploh razmišljate, kdo od tekmecev bi lahko krojil razplet tekem tu na Pokljuki?Sploh ne razmišljam o tem. Ni časa za tovrstno obremenjevanje. Osredotočen bom nase, da premagam proge v čim krajšem času in naredim najboljšo predstavo. Tudi slabega vremena na Pokljuki ni, saj smo vajeni vsega. Sekire z neba pa verjetno ne bodo padale.
Med tretjim mestom in bronasto kolajno, ki ste jo prinesli iz Vancouvra, ter četrtim mestom iz Sočija je zelo majhna časovna razlika. Kako so se odzvali vaši najbližji in navijači iz Mrkopalja?Po prihodu iz Sočija sem bil doma le en dan. Snežne razmere so bile preslabe za kakovosten trening, zato sem odšel na Pokljuko. Tako nisem bil veliko med ljudmi. Povlekel sem se v naravo, to me najbolj sprosti. Včasih tekmovalci potrebujemo nekaj več miru. Zaradi velike količine snega je v gozdu še posebno mirno in tisti, ki tečete na smučeh, veste, kako prija ta mir, če ga zaznate.
S kakšno popotnico torej čakate današnjo opoldansko sprintersko preizkušnjo? Vsekakor je še kako živ spomin na vašo zmago in drugo mesto z decembrskega niza preteklo zimo.Lepo se je spomniti, so pa vsako leto nove tekme, narediti je treba nove vtise in doseči nove uvrstitve. Želim si le čim boljši nastop na vsaki tekmi. Sem se pa naučil v tej sezoni, da je lepo želeti najboljše, pričakuj pa najslabše. To je najboljša taktika.
