Pod lesenimi tramovi v pritajeni svetlobi okoli kavarniških mizic sedi približno trideset ljudi. Nenadoma iz tišine Denis, oblečen v srajco rožnate barve, vpraša soseda: »Kdo je pravi moški?« Oglasi se v temno odeti Tomaž z dolgimi lasmi in odrezavo odgovori: »Pravi moški ne nosi roza srajce!« »Pravi moški ljubi naravo, in ker je ta barva del narave, ljubi tudi njo,« mu odvrne Denis. Vname se vroča debata in vmes se oglasi Tomaževa punca Nina: »Zakaj se moraš zdaj pogovarjati z njim? Z mano se nikoli ne pogovarjaš! Spala sem z drugim – in kriv si ti!« Moški pobesni, prevrne mizo in odvihra. Zavlada smrtna tišina. »Kaj je zate ljubezen?« se obrne k meni Tajša, ki sedi na stolu zraven mojega.
Vse slišane izjave in zgodbe so resnične, obenem pa so del gledališke predstave Med dvema ognjema neformalne skupine ZIZ iz Maribora. Uprizoritev, ki nosi podnaslov Ljubim-te-dobro-se-mej-adijo-dobiva-se-na-kavi-pol-pa-se-dava-dol podira meje med igralci in gledalci ter se loteva pomembnih, neizrečenih ali težko izgovorljivih vprašanj v medosebnih odnosih. »Kako daleč seže moja intima? Koga spustim blizu in kako daleč lahko jaz sežem vate?« se sprašuje Barbara, ko kroži med gledalci in posega v njihov intimni prostor. Z besedami, a tudi z dejanji. »Tukaj potegnem črto, ki je nikoli več ne boš prestopil. Jaz sem tu in ti si tam!« pa skoraj zakriči Sara, ko obuja grozljive prizore zlorabe.
Tudi neprijetna čustva so dobra
ZIZ je družina srčnih gledališčnikov. Prve članice skupine so se našle na lanski delavnici Soba za ženske: medgeneracijski spol. »Potem smo ugotovile, da bi rade stvar razširile, in smo zraven povabile tudi moške. Ker se želimo pogovarjati o odnosih in se ne moremo, če na drugi strani ni nikogar. Tako je nekje vmes nastal ZIZ,« opisuje začetke skupine ustanovna članica in mentorica Barbara Polajnar. Poimenovali so se čisto dobesedno po prsih, »zizah«. »Ker se z materinimi prsmi začne vsako življenje in ker vse življenje hrepenimo po njih.« Hrepenijo pa tudi po spremembi; želijo govoriti o vsem, tudi o tistih temah, ki so težke, neprijetne in ob katerih najraje pogledamo stran. »Ravno v tem je izhodišče gledališča zatiranih, ki je glavna metoda, po kateri delamo,« pravi članica skupine Sara Atanasković. »Gre za to, da se ne sprašujemo samo o zadevah, v katerih nam je udobno, ampak da gremo dlje, čez te meje.«
ZIZ ima več vzporednih vej, ob trenutni predstavi Med dvema ognjema, ki obsega sedem intimnih zgodb, nastopajo še s forumsko predstavo Slovenska mati in hči, ki povsem zastopa tehniko gledališča zatiranih in se loteva kompleksnega odnosa med materjo in hčerjo ter dobronamernega pritiska staršev na otroke. Predstava Med dvema ognjema pa prestopa meje omenjene metode in se z osebno noto že dotika intimnega in živega gledališča. V dobri uri igre so meje med igralci in gledalci popolnoma zabrisane. »Ne razmejimo se od občinstva, smo med njimi, in zato smo bolj ranljivi. Ker smo med njimi, nas med predstavo začutijo in naš cilj je, da ta občutja odnesejo s seboj,« Nina Meško pojasnjuje, zakaj v predstavi ni odra.
V resnici jim prizorov sploh ni treba igrati, še pravi. Gre namreč za resnične zgodbe, za resnična doživetja, ki so se članom dejansko zgodila – tudi tista najbolj grozljiva. Odkrito jih želijo deliti z občinstvom in spodbuditi odziv, komentarje. Še posebno takrat, ko je zgodba neprijetna. Sara Atanasković doda: »Če se počutim neprijetno v svojem prizoru, je dobro, da to pokažem. Gledalec ima pravico vstati in oditi ven ali replicirati z besedami. Mi se bomo odzvali, ne bomo silili še naprej vanj. Čas je, da v svojih glavah nehamo govoriti: neprijetna čustva so negativna, prijetna so pozitivna – ne, tudi neprijetna so pozitivna in imamo jih pravico izpostaviti in postaviti v nek prostor; na oder, recimo.« Osnovni misel predstave Med dvema ognjema je ravno v tem, da moramo stopiti iz svojega območja udobja. Da si dovolimo, da nam je tudi neprijetno, kadar so teme neprijetne. »Vendar naš cilj ni šokirati ljudi,« opozarja Sara. »Ne ciljamo na to, da bi bili gledalci navdušeni ali da bi povsem pretreseni pobegnili s predstave. Če se ne počutim, da bi se slekla ali pa ovila v folijo in se pred njimi potila v njej, tega ne bom storila. Ker to nisem jaz. Čisto normalen, pristen odziv človeka ima ravno tako velik pomen. Pa čeprav samo stojim in nič ne počnem.«
Proces, ki zahteva celega človeka
Predstava je vsakič drugačna, saj se zgodbe akterjev s časom spreminjajo, kot se spreminja njihov odnos do doživetega. Barbara Polajnar pravi: »Te osebne zgodbe smo razgradili do najbolj osnovne možne oblike, kjer več ne igramo likov, ampak smo resnični ljudje. To pomeni, da lahko najbolj boli, hkrati pa je lahko tudi najbolj prijetno.« Potrebovali so veliko poguma in medsebojnega zaupanja, da so se razgalili na odru. Tako proces vaj v ZIZ ni ponavljanje besedila in prizorov, ampak predvsem »vaja sebe«, kot je nastajanje predstave opisala Sara Atanasković. »V skupini smo morali vzpostaviti veliko zaupanja, pri čemer nam je metoda gledališča zatiranih pomagala, da smo prišli ven iz svojih lupinic. V začetni fazi smo veliko časa namenili spoznavanju sebe in drug drugega, načinom, kako se sprostiti, priti ven iz svojih prepričanj, ustaljenih in samoumevnih načinov razmišljanja. Šele potem smo začeli graditi predstavo.«
Nekatere zgodbe so se v treh mesecih ponovitev popolnoma spremenile, in tudi če so besede ostale iste, so zdaj izrečene na drugačen način. »Ko sem prvič odigrala svoj prizor, je bila moja resnična zgodba na neki točki razvoja, z vsako predstavo pa se je spreminjala, ker se je vmes odvil tudi sodni proces,« opisuje Sara Atanasković. »Nisem mogla en mesec po premieri odigrati prizora na enak način, ker ni več držal, ni bil več resničen. Potem sem se morala vprašati, kaj pa je zame resnično? Mogoče me zdaj ni več strah, mogoče sem pa zdaj jezna! Takrat ne igram strahu, ampak odigram tisto, kar zares čutim.« Pristnost je karta, na katero v ZIZ stavijo vse. »Ta proces zahteva celega človeka in mi smo si zanj vzeli ogromno časa,« se spominja Tajša Perović. »Vadili smo vse konce tedna, se dobivali tudi pozno zvečer. Čeprav se prej nismo poznali, si zdaj toliko zaupamo, da se lahko zanesemo drug na drugega in smo povsem odkriti.« Tako delo ni vedno lahko, se strinjajo tudi preostali člani ZIZ. »Med ustvarjanjem in vajami se sploh ne pustimo pri miru, pošteno brcamo drug drugega v rit, se spodbujamo in soočamo nasprotna stališča znotraj skupine. Z vaj pridem domov utrujena, uničena,« se nasmeji Sara Atanasković in poudari, kako blizu so si z občinstvom v trenutkih na odru. »S popolnimi neznanci sem na predstavah delila stvari, ki jih nikoli ne bi delila s prijatelji ali z družino! In ko se z nekom potem srečam na ulici, že pogled pove, da ve veliko o meni, in ker je reagiral na mojo zgodbo, vem tudi jaz nekaj o njem. Povezana sva.«
