Bogdan Kronovšek: »Najboljše rezultate daje sistem voda–voda. Se pravi črpanje podtalnice, odvzemanje njene energije in ponovno vračanje ohlajene. Vrtanje je smiselno do globine okoli 20, 30, včasih celo 40 metrov. Območij, kjer imamo talno vodo na tej globini, je v Sloveniji veliko. Praktično povsod, kjer je podtalnica. Imamo pa dve težavi. Potrebujemo zanesljiv stalni vir vode, okoli 200 litrov vode za 1 kW, kar pomeni za 6 ali 7 kW okoli 1500 litrov oziroma kubični meter in pol na uro. To je prvi problem. Drugi, ki se občasno pojavlja, pa je prevelika vsebnost železa in mangana v vodi, kar povzroča nabiranje nečistoč v prenosnikih toplote in ceveh. Prihaja do zabijanja cevi. Vsak, ki se odloča za ta sistem, naj bi opravil analizo vode. Sistem namreč deluje tako, da s potopno črpalko dvigamo vodo do izmenjevalnika in jo potem vračamo po drugi cevi.
Sistem TČ zemlja–voda je nekako najbolj stabilen, ima pa nekoliko manjši letni izkoristek, potrebujete od 300 do 500 kvadratnih metrov travnika ali neke površine, kjer je mogoče pod zemljo napeljati cevi. Lahko pa se odločite za geosondo. To je ena najboljših rešitev, je pa dražja. Dve geosondi zabijemo v tla in to je to. Treba je zvrtati dve luknji do globine 80 ali 90, celo do 120 metrov. Delo je končano v enem dnevu, cena pa je okoli 10.000 evrov. Cena metra geosonde je namreč okoli 60 evrov. Je pa to zelo stabilen sistem. Nanj ne vpliva dobesedno nič. Niti megla, niti sneg, niti podtalnica ...«
Zadnja leta je vse bolj priljubljen sistem ogrevanja s TČ zrak–voda. Morda ne toliko na Gorenjskem kot v toplejših predelih Slovenije.
Bogdan Kronovšek: »Ni rečeno. Nizke temperature niso tako problematične. Najslabše na ta sistem vplivata megla in vlaga, ker potem sistem ves čas ledeni in pri tem najprej 'odpovedo' t. i. klima TČ, za katere, samo kot primer, Eko sklad ne daje subvencij. Uparjalnik pri TČ zrak–voda mora imeti vsaj okoli 50 kvadratnih metrov površine. To je tisti lamelni uparjalnik, ki je zunaj. Klime, ki sem jih omenil, imajo svojo tehnologijo, ki je dobra, sporno pa je, da skoraj vse po vrsti prodajajo kot TČ. Kar pa ne drži. V teh klimatskih napravah so razdalje med lamelami zunanjega uparjalnika 1,5 mm, kar je kompaktno in zato hitro zamrznejo. Skoraj vsako uro. TČ resnih proizvajalcev pa imajo razdalje med lamelami od 4 do 5 mm in lahko taka črpalka deluje tudi v bolj vlažnih razmerah, ne da bi zamrznila. To pa zelo ugodno vpliva na grelno število, tako da so te za vsaj 25 odstotkov bolj učinkovite. Pri sistemu TČ zrak–voda je smiselno delovanje TČ do –3 ali –4 stopinje Celzija, naprej pa ne. Pri zelo nizkih temperaturah ne pade toliko izkoristek kot moč črpalke. Lahko bi se odločili za močnejšo, vendar to ni smiselno. Tako imajo te TČ za premostitev najbolj mrzlih dni, ki pa so v letu zelo redki, dodane električne grelnike ali pa kakšen drug vir ogrevanja.«
Ali je smiseln nakup TČ tudi za slabše izoliran objekt?
Bogdan Kronovšek: »Če imate manjšo slabo izolirano hišo, na primer objekt, star okoli 40 let, brez izolacije, bi porabila za ogrevanje od okoli 3000 do 4000 litrov kurilnega olja. To bi pomenilo strošek od 3000 do 4000 evrov. Če pa bi imeli TČ, bi porabili za 1000 ali 1500 evrov elektrike. To se pravi, da bi prihranek znašal poldrugi tisoč evrov. V normalno izolirani hiši bi porabili za okoli 1500 evrov kurjave, za ogrevanje s TČ pa bi porabili za okoli 500 evrov elektrike. Tako kažejo praktične meritve, ki jih, kot sem že omenil, izvajamo pri lastnikih naših TČ. Če je hiša slabo izolirana, je tam je še bolj pomembna uporaba varčnega ogrevanja, kar je TČ. Če veliko trošiš in daš noter 'šparovček', boš več prihranil kot pri zelo dobro izolirani hiši, pri kateri skoraj ne potrebuješ ogrevanja. Pri skoraj pasivni hiši se boste prej vprašali o smiselnosti varčnega sistema za ogrevanje. Celo profesor Alojz Poredoš s strojne fakultete, ki je kupil našo črpalko in spremlja delovanje z instrumenti ter nam stalno pošilja podatke, je bil pred lastno izkušnjo s TČ nekoliko skeptičen, ali je TČ zrak–voda primerna za hišo z radiatorji, kot je primer pri njem. Sedaj pa je zelo zadovoljen. Starši ogrevajo stanovanjsko hišo s TČ voda–voda že 30 let in dela čudovito. Hiša pa je bila zgrajena leta 1976. Dodali so le še dva ali tri radiatorje, da ni potrebna višja temperatura kot 50 stopinj Celzija, če pa bi imeli talno ogrevanje, bi bila ogrevalna temperatura 35 stopinj in bi na tak način prihranili še okoli 15 odstotkov. TČ je odlično uporabna tudi v slabše izoliranih objektih, sistem radiatorjev pa je treba prilagoditi za nizkotemperaturno ogrevanje. Res je, da je v slabo izolirani hiši treba kupiti močnejšo črpalko, so pa zato prihranki toliko večji v primerjavi z oljem.«
Ali močnejša črpalka pomeni višji strošek?
Bogdan Kronovšek: »Številne stvari so pri šibkejši in močnejši črpalki enake. Krmilna enota je za 5 ali 15 kW enaka, kabli so enaki, morda so nekoliko dražje varovalke, sicer pa lahko rečem, da se za običajne hiše uporablja TČ moči 7, 8 ali 9 kW in to stane od 4000 do 5000 evrov, močnejša stane od okoli 8000 do 9000 evrov. Tukaj govorim o črpalkah zrak–voda, ker se poveča zunanja enota. Razlike pri TČ za sisteme zemlja–voda, voda–voda so pri ceni relativno majhne. Lahko pa se pojavijo razlike pri zajemu toplote. Pri TČ voda–voda je sam zajem dražji morda za 200 evrov, ker potrebujemo močnejšo potopno črpalko, pri sistemu zemlja–voda pa se podraži, ker moramo položiti več zank, izkop pa je enak.«
Kako vpliva zemeljski kolektor na rast? Prihaja spomladi do velikih zamud ozelenitve?
Bogdan Kronovšek: »Širša raziskava v različnih državah EU je pokazala, da je zamuda pri spomladanski vegetaciji na travnikih, v katerih je napeljan zemeljski kolektor, teden do dva tedna.«
Kakšne kompresorje uporabljate v vaših črpalkah in kako je z vgrajenimi grelniki?
Bogdan Kronovšek: »Naši kompresorji so moči od 1,5 do 4 kW za stanovanjsko hišo. Ob tem pa imamo vključen električni grelnik, ki ima 3-krat po 2 kW, skupno 6. Ampak vedeti morate, da se ta grelnik ne vklaplja avtomatsko. Pri sistemih zemlja–voda, voda–voda ga je treba ročno vključiti. Je samo rezerva, če bi prišlo do okvare. Pri sistemu zrak–voda je smiselno delovanje TČ do –3 ali –4 stopinje Celzija, potem pa ne. Ne pade toliko izkoristek kot moč črpalke. Kompresorji pa so konstruirani tako, da zdržijo vse obremenitve in so hkrati tudi varčni porabniki električne energije.
Torej, kaj storimo pri sistemu TČ zrak–voda? Vzemiva za primer hišo, ki ima porabo 10 kW pri –13 stopinj Celzija, za kar so projektirana grelna telesa. Toplotne črpalke se normalno dimenzionirajo, da delujejo do –3 ali –4 stopinje zunanje temperature, potem pa začne delovati pomožni vir. Kotel ali električni grelnik. Naša praksa pri TČ zrak–voda, ki jo sledimo pri že vgrajenih črpalkah, nam daje zanimive podatke. Pri črpalkah imamo registrator delovanja električnega grelnika in zanimivo je, da se ti grelniki zelo redko vklopijo, praktično nikoli. Sistem pa je načrtovan tako, da se za premostitev najnižjih temperatur uporablja električni grelnik ali neki drug kotel. To je bolj racionalno, kot da bi vgradili predimenzionirano črpalko, ki bi pokrila z nekim sicer nizkim grelnim številom tudi te ekstreme. Pri normalnih temperaturah pa bi imela za tretjino preveliko moč.« (ah)
