Belobradi decembrski dobrotniki so očitno videli, da Tina Maze pet pred dvanajsto potrebuje novega človeka, ki ga ni bilo na vidiku. Sredi olimpijske sezone so imeli trenerji pogodbe s svojimi delodajalci, povprečnež pa ne more delati z najboljšo alpsko smučarko na svetu. Našel se je Mauro Pini, ki je topel stol mesta strokovnega komentatorja na švicarski televiziji zamenjal s hladnim na terenu. Izziv je bil za 49-letnega Švicarja prevelik. Odkar se je trenerski velemojster priključil ekipi Tine Maze, ta deluje povsem drugače. Tudi diktafonov nimata pred usti le Tina Maze in Andrea Massi. Mauro Pini je samostojna oseba, ki se odzove prošnji za pogovor, ob tem pa ne potrebuje Massijevega dovoljenja, ki je s prihodom Švicarja delno tudi medijsko razbremenjen.
Začenja se drugi teden olimpijskih iger. V prvem ste z zlato olimpijsko kolajno dosegli cilj, po katerega ste prišli v Soči. Kako bi ga ocenili?Z zlato kolajno v smuku smo dosegli največ, kar je v alpskem smučanju mogoče doseči. Ponosni smo na to. Smo pa tudi zamudili dve izjemni priložnosti za še dve odličji, saj je Tino do kolajne obakrat ločila le po ena desetinka. Olimpijske igre so specifična tekma, na kateri si vsak tekmovalec naloži veliko bremena. Vmes se zgodijo nepričakovane stvari, naj gre za razočaranje po uvrstitvah, evforijo po njih, lahko pride do zdravstvenih težav... Športnik se mora na vsa počutja odzvati, da je venomer na startu najboljši. In to je umetnost. Nikoli ne bomo izvedeli, kaj bi Tina dosegla na superveleslalomu, če ji olimpijsko smukaško zlato ne bi vzelo toliko energije. A za zdaj je, kar je, in na vse skupaj smo lahko ponosni.
Pred odhodom na olimpijske igre v Soči je Tina Maze dejala, da je veleslalom tista disciplina, v kateri je najbolj lačna uspehov, saj je v njem dosegla svoje največje uspehe. Že več kot mesec dni v tej disciplini ni bilo tekme svetovnega pokala. Kaj lahko od nje pričakujemo?Tina je bila v zadnjem obdobju, ki je dolgo skoraj desetletje, v mojih očeh alpska smučarka, ki je vsemu svetu kazala, kako se smuča v bazični disciplini alpskega smučanja. Številnih smučarkam sem jo pokazal kot primer, na kakšen način je mogoče priti do vrhunskih veleslalomskih uspehov. Res je, da dolgo ni bilo tekme svetovnega pokala. Res pa je tudi, da do nedelje po Cortini d'Ampezzo nismo opravili niti enega veleslalomskega treninga. Ne zato, ker ga ne bi hoteli. Toda preprosto v tako napornem urniku nismo imeli časa. To je vsekakor hendikep, a verjamem, da je večina drugih tekmovalk v podobnem položaju. V zadnjih dveh dneh smo skušali nadoknaditi zamujeno. Vprašanje je, s kakšno samozavestjo se bo Tina podala na progo. A verjamem, da je še vedno v igri za najvišja mesta.
Pred štirimi leti ste dosegli trenerski blišč naslova olimpijskega prvaka v smuku, ko ste sodelovali z rojakom Didierjem Defagom. Sedaj ste se povzpeli na Olimp še v ženski konkurenci. Kako doživljate vse skupaj?To je res neverjetno. Nikoli nisem pomislil na to, da bom kdaj dosegel tako vrhunska trenerska uspeha. Še pred mesecem in pol sem razmišljal o popolnoma drugih stvareh. Neverjetno je, kaj prinese življenje. V alpskem smučanju je tako, da je zlata olimpijska kolajna v smuku največ, kar lahko športnik doseže. In lepo je biti del zgodb, ki ne bodo šle nikoli v pozabo in ki z leti še pridobivajo težo. Verjamem, da se bo Tina šele čez nekaj let zavedala, kaj je dejansko dosegla v Sočiju.
Ko vas gledamo iz ozadja, delujete kot človek z neverjetno energijo. Je ta posledica tega, da ste bili skoraj dve sezoni zunaj trenerskega posla in imate posledično več energije, ali gre za vašo značajsko lastnost?Gre za mojo značajsko lastnost. Moja življenjska filozofija je, da je treba tudi v najtežjih trenutkih najti pot, ki pelje v lepše čase. Z energijo, ki jo izžarevam, skušam dajati športnikom moč, trudim se, da je medsebojno zaupanje najvišje možno. Najpomembnejše v trenerskem poklicu pa je, da daš športniku občutek, da vanj verjameš.
Nam lahko zaupate, na kateri točki vam je bilo v mesecu in pol dela s Tino Maze najtežje?Na nobeni. Odkar sem se priključil ekipi, se ni niti enkrat zgodilo, da bi se znašli na prelomni točki, po kateri me sprašujete. V to ekipo sem vskočil z verjetno pravo močjo.
V soboto smo vprašali Andreo Massija, ali boste podaljšali sodelovanje za eno sezono, in je rekel, da ste sicer dražji trener, kot so bili prejšnji, a bi vseeno z vami takoj podpisal novo pogodbo. Vaš odgovor?(smeh) To je rekel?
Da.Še kaj?
Pojasnil je, da ste dražji zato, ker je življenje v Švici dražje kot v številnih drugih državah.(smeh) Nismo na pravem mestu, da bi delali špekulacije ali se pogovarjali o naslednji sezoni. Pred nami sta namreč dve zelo pomembni tekmi. Ko sem se priključil ekipi, me je zanimal vsak dan posebej in tako gledam tudi naprej. Do sredine marca, ko bo v Lenzerheideju zadnja tekma sezone.
Letos boste praznovali največji življenjski jubilej. Se dejansko počutite kot 50-letnik?(smeh) Nekaj časa sicer še imam do tega jubileja. Ne, res se ne počutim toliko starega.
Koliko pa?Precej, precej mlajšega. Trenutno se počutim kot srečen otrok!
